Gulič na štantu v smeri Madona

Lepa napoved naju je z Guličem prepričala, da sva se odločila in skočila na Vršič splezat še eno hribovsko, preden se preveč ohladi. Mislim, da sva bila malo prepozna/prezgodnja:)

Dogodek se je odvijal kakih 14 dni nazaj, malo po tistem, ko je po hribih padel prvi sneg. Zjutraj sva dokaj zgodaj prispela na Vršič, od kjer sva jo mahnila proti Vratcom.
Na sedlu Vratca

Hitro najdeva vstop v smer in tudi predvideno smer plezanja. Opaziva, da naju čaka ena zelo dolga prečka… Do začetka prečke gre kot po maslu, le zebe ko satan. Ves čas sva si morala ogrevati prste na tak ali drugačen način. Na štantu sicer ni bilo problema, med plezanjem pa, saj je bila skala ledeno mrzla od snega.
Priprave
Kje je kri?! Zato tolk nohta!

Prečka je od daleč zgledala precej preprosta, ko pa je šel Gulič naprej, je bilo iz njegovih ust slišati vse drugo, samo krikov veselja ne:) Nekaj klinov je sicer zabitih, ampak za naju premalo, zato je Gulič sem ter tja kakšnega dodal. Skala v prečki res ni dobra. Na čase se zelo kruši, tako da je bila plezarija kar napeta. No, pa malo sva se bala previsa pred nama, ki je bil označen z VI(v vodničku), pa sva na koncu ugotovila, da je previs še najlažji del.
Pod prečko
Gulič v prečki
Proti štantu

Po neštetih “Elvisih” sva bila končno nad previsom in v začetku lažje zajede. Od tukaj naprej sva, v primerjavi s prečko, kar letela. Tudi skala je bila veliko boljša.
Udoben štant
Pogled v Avstrijo

Ko sva prispela na vrh, se je sonce že skrilo za Mojstrovko, tako da sonca ta dan nisva bila deležna… Pove pa tudi nekaj o tem, koliko časa sva plezala:) Na vrhu prav na hitro pospraviva opremo in jo čimprej ucvreva navzdol, saj je hladen severni veter zopet nohtal.
Pospravljanje
Prvi sneg

Med spustom pa sva lahko občudovala, z zahajajočim soncem, obsijan Prisank, Lepošpičje in Škrlatico.
Prisank
Lepošpičje
Škrlatica

In tako je Gulič splezal svojo prvo petko. Moram reči, da smer ni od muh. Tista prečka je kar naporna, predvsem psihično. Ko si enkrat čez prečko, pa samo še uživancija. Skala je do prečke dobra, v prečki rahlo krušljiva, potem pa zopet dobra. Nabita ni prav na gosto, tako da je dobro s seboj imeti nekaj klinov in kakšnega frenda. Štanti so, po večini, označeni s prusiki in zabitim klinom.

Skica v vodničku je malo slaba, je pa zato na plezanje.net na Francijeva izredno čudovita skica.

Matej