V smeri Smer Pojoče travice

V dolini temperature pod nulo, v hribih pa visoko nad njo. Edina pametna odločitev je bila, da izkoristimo odjugo pred prihodom zime za zadnje plezanje v hribih, ki ga je bilo letos prekleto malo.

Zjutraj se v Svetem Duhu zbere šesterček nadebudnih plezalcev, ki se hitro zbašemo v dva avtomobila, ker smo ekološko ozaveščeni in tako zmanjšamo CO2 izpust, ter se napotimo proti Koritnici, Kalu in končnemu cilju, prelepi vasi Rut, kjer prebiva največje drevo v Sloveniji. Na žalost sem za to zvedel šele po vrnitvi.

Ker smo bili bolj pozni in malo leni, smo se po dobro urejenem makadamu zapeljali še naprej proti izhodišču za Novi vrh in Rodico. Parkirali smo pri rampi in si opasali nahrbtnike.
V vasi Rut
Zemljevid
Parkiralo smo pred rampo

Pa smo jo mahnili v breg. Po dobrih 500m smo zopet prišli na bolj odprt teren, kjer smo naravnost po grapi/melišču navzgor zagledali Novi vrh.
Novi vrh
Po makadamu navzgor

Odločili smo se, da se ne povzpnemo po grapi, ampak nadaljujemo po cesti in kasneje prečimo, kar se je izkazalo za izredno neumno idejo, saj je prečenje po strmem terenu polnem suhega listja veliko bolj naporno kot vzpon po grapi.
Neprimerno izbrana prečka
Prečenje po drsečem listju

Kar nekaj časa preteče, preden prispemo do grape, kjer se nato dvignemo naravnost pod steno.
Stena Novega vrha
Končno napredujemo hitro po grapi

Ko zagledamo prvo steno, se nam zdi nekam nizka, zato se rajši odpravimo proti steni, ki se nahaja za sprednjo, t.i. južno steno. Mala stena ponuja krajše smeri, veliko je videti lepih poči v kompaktni skali, kjer bi se dalo plezati samo s pomočjo jebic in metuljev. Za razliko od južne je notri zelo malo opreme, tako da bo potrebno veliko lastnega nameščanja opreme. A linije zgledajo lepe.
Pod vznožje Male stene
Pod vznožje Male stene

Po dobre pol ure ogledovanja stene in iskanja klinov in svedrov le pridemo do spoznanja, da pa morda ta stena ni prava in da je bila tista prva prava:) Sledi sestop in pot pod steno. Tukaj pa zagledamo tiste znane zajede, ki sem jih doma gledal na spletnih straneh AO Železniki. Zgledajo izredno lepe in predvidevam, da bodo ponudile zanimiv izziv.
Levo po kaminu Čufar-Fon, v sredini Zajeda Planik

Joževa naveza se odpravi v smer Čufer-Fon(V,IV/A1), mi pa si izberemo Smer pojoče travice(VI-,100m). Malo se ustrašim ocene, zato nahrbtnik s fotoaparatom pustim pod steno, a mi je kasneje žal, saj je bila smer dokaj solidno opremljena, pa tudi sicer mi je smer dobro ležala in nisem imel problemov s plezanjem.
V smeri Smer Pojoče travice
V smeri Smer Pojoče travice
Abzajl iz vrha drugega štanta
Udeleženci

Po splezani smeri sem v smer Čufar-Fon vzel že Joževo navezo, saj jim ni uspelo priti do vrha. A tudi mi smo morali končati pri prvem štantu, saj se je noč hitro spuščala.
V smeri Čufar-Fon
Poizkusi proti navrtani smeti
Plezanje navzdol zaradi noči

Ko smo uspeli pospraviti vso opremo, so izza hribov sijali še poslednji žarki sonca. V dolino smo prispeli ravno pred nočjo.
Rut v dolini
Zadnji sončni žarki

Moram priznati, da tako kompaktne skale, kot je bila tukaj, nisem pričakoval. Res je, kar pravi Mihelič v vodničku, skala je Pakleniška. Kompaktno in trdno, zelo redko je treba kaj brcati in preverjati trdnost. Lokacije pa je kot nalašč za spomladansko/jesensko plezanje, saj je stena obrnjena na jug. Tokrat smo plezali konec novembra v kratkih rokavih. Kdo bi si mislil.

Matej