Passo Gardena panoraam

Tako kot lansko leto, smo se tudi letos odpravili v Dolomite. Iz lanskoletne 4 članske zasedbe smo se letos razširili v 7 člansko. Ker je bilo na razpolago več časa za planiranje in lanskoletne izkušnje, smo letos pot podaljšali še do Davos-a v Švici, nekateri pa celo do Maroka1.

Bil je 10. avgust, ko smo se odpravili od doma. Kompanija s kolesi2 je odrinila že zjutraj, David je, kot ponavadi, štartal kasneje, spremljevalna ekipa3 pa smo jo proti Italiji mahnili šele pozno popoldan. V Kranjski gori se ustavimo, da nakupimo zadnje nujne stvari nato pa čez mejo. Peljemo se mimo Trbiža, Pontebbe4 in Tolmezzo-a, kjer malo naprej srečamo Davida. Ustavimo se in mu ponudimo malo cukra ter vode. Medtem govorim z ostalo trojico, ki se nahaja v bližini vasi Forni Avoltri, kjer so tudi našli prostor za prenočitev. Med potjo do tja nas preseneti manjša ploha.
Pavza v Tomezzu
Srečanje z Davidom

Ko prispemo, nam kolesarji pokažejo današnji “kamp”. Spali bomo v gozdu ob cesti. V tej ozki strmi dolini je bil to edini košček ravnine, ki je vsaj malo skrit. Iz avta smo znosili šotore, spalke, armaflekse in hrano, avto pa premaknili 50m nižje, da ni bil viden iz cesta. Zadnja stvar, ki smo jo želeli, je bila kazen za spanje na prostem. Po postavitvi šotorov in večerji je zopet začelo deževati, zato smo se premaknili v šotor, kjer smo še malo po debatirali o planih za naslednji dan ter počasi odšli spat.
Šotori
Večerja
Skrivanje pred dežjam

GPS sled:

Višinski profil
Dolina Bele Vode

2 DAN:

Zbudimo se okoli osme ure v jasno jutro. Zaradi lepega vremena nismo hoteli poležavati in smo do devete ure že pozajtrkovali, pospravili šotore in odrinili. Današnji cilj je bila vas Arabba. Pot nas je iz Forni Avoltri vodila čez vas Sappada in mimo vrhov Tre Cime. Od daleč smo jih občudovali iz ceste in razmišljali o morebitnem obisku, ampak nas je bolj mikalo plezanje na prelazu Falzarego.
Na vrhu prelaza Tre Cime
Pogled za hišo

Od tu je sledil spust v dobro znano Cortino d’Ampezzo. Med vožnjo s prelaza je padla ideja, da bi si mesto ogledali, ampak smo se premislili, ko smo videli gužbo. Mesto je dobesedno pokalo po šivih, tako od avtomobilov, kot od ljudi. Parkirali smo na parkirišču za avtobuse in Barbi ter Vita sta skočili v trgovino, mene pa je po kakih 10 minutah začel preganjati občinski redar in mi grozil z lisicami. Ravno, ko sem hotel odpeljati na drugo parkirišče in plačati parkirnino, se izza vogala prikažeta punci in odrinemo proti Falzaregu. Vožnja na prelaz je postregla z nekaterimi zares čudovitimi razgledi5 in vrhovi kot so Le cinque Torri, trije vrhovi gore Tofana, Lagazuoi in v daljavi Marmolada.
Utrinek
Na nasprotni strani doline v kateri leži Cortina d'Ampezzo
Trg v Cortini
Pogled na Cortino in okolico
Proti Falzaregu
Proti passo Falzarego
Cinque Torri

Na vrhu sedla zavijemo desno proti Passo di Valparola in po kakih 200m parkiramo na parkirišču ob cesti. Današnji plan je namreč plezanje v plezališču pod vrhom Sasso di Stria. Iz avta poberemo plezalno opremo in pot pod noge. Po 15 minutah smo pod steno. Joj kakšna gužba. Kasneje nas šokira še italijanski način plezalnega bontona. Napnejo 3 top roap-e, potem pa gredo na malico, vrvi pa pustijo notri. Kakorkoli, vodnička nismo imeli, smo imeli pa spisek smeri in njihovo težavnost. Večinoma so bile štirice in petice, tako da nam nebi smele delati problemov. Lotili smo se kar vseh, ki so bile v tistem času proste in neizmerno uživali ob čudoviti naravi in razgledu.
Pot proti plezališču
Plezališče na Falzaregu
Utrinek
Vita
Pripravljen na varovanje
Gora na nasprotni strani
Heeeey
Plezalka in varovalec:)
Gora za plezališčem

Pozno popoldan so na vrh prisopihali tudi kolesarji in skupaj smo se odpravili proti Arabbi, kjer smo želeli poiskati kamp in se udobno namestiti. Med potjo nam je narava zopet postregla s čudovitimi prizori, jaz pa sem jih čim več poizkusil ujeti v objektiv. V Arrabi zvemo, da v vasi ni kampa in da je najbližji kamp na drugi strani manjšega prelaza, v vasi Corvara. Kolesarji niso bili nič kaj zadovoljni, saj so bili že dodobra utrujeni, ampak druge izbire pač nismo imeli. To je preveč turistični del Italije, da bi upali spati na “črno”. Odpravimo se v kamp, kjer prijavimo 6 oseb in 2 šotora in odštejemo 70€. Vidmarja švercamo:) Zvečer si vsi privoščimo prijeten topel tuš in iztočimo tople vode za vsak evro, ki smo ga odšteli za kamp. Po tušu sledi še kako potrebna večerja. Zvečer se sosed večkrat pritoži nad našo glasnostjo in grozi s prijavo recepciji. Malo prej pa je grozil drugim sosedom, češ da se iz njihovega žara preveč vanj kadi. Eh, kaj bi se človek sekiral.
Neznani vrh
Razgled na poti v Corvaro
Na poti v Corvaro
Priprava špagetov
Mmmm dobri špageti

GPS sled:

Višinski profil
Dolina Bele Vode

3. DAN:

Zjutraj nas zopet pričaka jasno nebo in čudovit pogled na goro Sassongher. Sosednji šotor poskrbi za pestro jutro, ko se jim vžge gorilnik in so ga primorani gasiti z gasilnim aparatom. Na srečo veter ni raznesel prahu po celem kampu. Z Vito se odpraviva v trgovino. Parkirava pri Tourist Office-u in porabiva pol ure, da sploh najdeva trgovino. Naslednje pol ure porabiva za nakup in čakanje v vrsti, saj je delala samo ena blagajna. Ko prispeva v kamp, naju že vsi lačni pričakujejo: “Ja končno, mi smo že res lačni!”
Pretegovanje možganov
Nad kampom v Corvari

Med najinim nakupovanjem so ostali že pospravili šotore in spalke, tako da smo po zajtrku hitro pospravili kramo v avto in jo mahnili na pot. Današnji predviden cilj je bil Merano, vmes pa postanek v Bolzanu in ogled muzeja z Ötzi-jem. Iz kampa smo jo mahnili proti prelazu Gardena. Povzpeli smo se po vijugasti cesti in kmalu bili, zopet, na prelazu polnem turistov. Vseeno se odločimo za kratek sprehod in parkiramo avto, kjer fletni deklici z veseljem stisnem 2€ za celodnevno parkiranje6.
Pogled proti passo Gardena
Utrinek

Iz parkirišča se odpravimo v hrib nad parkiriščem. Med potjo srečujemo ljudi, ki se vračajo iz okoliških ferrat. Ko dosežemo vrh platoja, naredimo kakih 70 višinskih metrov. Razgled iz vrha je naravnost fantastičen in na celem izletu, meni en najlepših.
Passo Gardena panorama
Travnato pobočje
Vita
Čudovit razgled
Razmišljanje
Razmišljanje

Na poti navzdol srečamo še enega “bosa noga” fan-a, ki se je očitno podal v Dolomite bosonog. Z njim je snemalna ekipa. Morda pa snemajo dokumentarni film. Na parkirišču opazimo star avtobus in punci ga takoj izkoristita za poziranje:)
Bosonogi obiskovalec
Poziranje

Sledila je več kot uro in pol trajajoča vožnja iz prelaza Gardena do mesta Bolzano, kjer smo avtomobil parkirali v parkirni hiši v centru mesta. Tako je bil avto na varnem in nam ni bilo potrebno skrbeti za stvari v njem. Ker sem mesto od lanskega leta že poznal, smo se takoj odpravili na glavni trg, kjer je tudi turistična pisarna. Na žalost smo tja prispeli ravno med kosilom in je bila zaprta. “Pjmo pa ta čas na kavo, pa se vrnemo kasneje” se je glasil predlog. Glede na to, da smo bili na glavnem trgu, smo imeli kup izbire. Usedemo se za prvo mizo.
Kraja kolesa
Otzi

Ko se turistična pisarna odpre, skočimo po zemljevide in ostal PR material, potem pa se punci napotita proti muzeju, jaz pa se odločim za malo “bluzenja” po mestu. Naredim panoramo glavnega trga, nato pa se odpravim poiskati odklenjeno brezžično toško, da preverim pošto in poiščem še kakšno plezališče. Sredi mesta najdem odklenjeno točno in se usedem na pločnik. Ljudje me čudno gledajo. “Eh pa kaj, saj me nihče ne pozna” si mislim. Preverim pošto in ne najdem nobenega plezališča, zato se odpravim v park. Med potjo si kupim 3 sladolede pri treh različnih “ponudnikih” in jih primerjam. Najbolj zadovoljen sem bil z zadnjim, ki se nahaja na vhodu v park. Med lizanjem sladoleda in hojo po travi mi v papuč zleze čebela in me piči. Z eno roko držim sladoled, z drugo odstranjujem želo, medtem pa preklinjam v Italijanom čudnem jeziku. Naposled le najdem lep kos travnika, kjer dam vse štiri od sebe in zaspim!
Glavni trg v Bolzanu
Ulica
Sladoled
Park v Bolzanu

“Trin trin! Trin trin!” se dere telefon. “Alo Mato, midve sva fertik, kjer si?!” se sliši na drugi strani telefona. “Ja v parku, poglejta zemljevid kje je, jz nekje na sred parka ležim, tm k so otroška igrala.” Med čakanjem na punce pa me pokliče še Remic in povpraša kje smo. Premišljujejo, če bi se oglasili v Bolzanu, ampak se na koncu odločijo, da vseeno rajši nadaljujejo, ker imajo še kar nekaj kilometrov do Merana. Jaz in punci v sebi prebudimo otroka in se gremo igrat na otroška igrala. En kup zabave, vam rečem!
Igra
Igra
Igra

Nazaj v avtomobilu v GPSu vkucam Merano in kliknem kamp. Izberem prvega in gasa. Ko prispemo do Merana, ne obstaja ne prvi, ne drugi kamp, tretji pa je do zadnjega kotička zaseden. Medtem Remic sporoči še slabo novico, da je odtrgal sprednji menjalnik in da je kolo na servisu, da ga moramo prevzeti naslednji dan. “JEBENTI! Kwa mo zj?!”. V kampu dobimo katalog vseh okoliških kampov. Kolesarjem se ne da več goniti naprej, ampak nekako jih le prepričamo, da bodo naprej kampi prosti in da moramo čim prej oditi. Obiščemo vse kampe v smeri proti Stelviu, ampak po 31km obupamo, saj so vsi kampi zasedeni. Vrnemo se nazaj v Naturno, kjer so tudi naši kolesarji. Tam se nam nasmehne sreča ob cesti, ki vodi v hrib. Najdemo eno od postaj križevega pota7. Prostor je kot nalašč za kampiranje. “Kurc, dans tud če nas polcaji dobijo, imamo vsaj razlog zakaj nismo mogli nikamor drugam kampirat” si govorimo. Pripravimo si ogromno večerjo in jo dokaj kmalu popihamo spati, saj kolesarje naslednji dan čaka najdaljši, 26 kilometrski, vzpon na prelaz Stelvio.
Vidmar pozira
Postavljanje kampa
Gorilnik
Priprava večerje
Pasulj s hrenovkam

GPS sled:

Višinski profil
Dolina Bele Vode

Nadaljevanje sledi jutri…

Matej


  1. David
  2. Klemen, Nejc in Luka
  3. Vita, Barbi in jaz
  4. kjer je izvoz za smučišče Nassfeld
  5. med drugimi tudi s panoramskim pogledom na Cortino
  6. verjetno najcenejše parkirišče v Dolomitih
  7. če smo pravilno razumeli tablo