Pogled iz poti

Z nakupom prenosnega GPSa, ki bo sedaj moj dobri prijatel na potepanjih po hribih in kolesarjenju, sem se tudi sam začel igrati, v svetu dobro poznano igro, Geocaching-a. Danes sem s pomočjo prijateljice, po treh poizkusih, odkril svoj prvi zaklad(“cache”). Prav zanimivo je to iskanje, pa čeprav je bil to verjetno eden lažjih.

Kaj sploh je to geocaching?
Povzetek iz strani geocaching.com pravi: “To je del svetovno znane igre, posvečene uporabnikom GPS-a (Global Positioning System). Igro sestavljajo uporabniki GPS sistema, ki skrijejo ”zaklad” (ponavadi plastična škatla v kateri se nahajajo dnevnik, svinčnik, lahko pa tudi kakšne potujoča igrača(travel bug) in še marsikaj drugega) in objavijo njegove natančne koordinate, ter na ta način omogočijo drugim uporabnikom začetek “iskanja zaklada”. Edini pravili sta: če kaj vzameš, moraš nekaj tudi pustiti (seveda ne nezakonitih ali škodljivih stvari) ter se vpisati v dnevnik obiskov – Logbook ali Dnevnik. Oseba, ki je ta zaklad skrila, je poiskala mesto, ki naj bilo zavarovano pred dostopom oseb, ki niso del igre. Včasih pa se lahko dobro skrivališče izkaže tudi za zelo slabo…”. Več o tem si lahko preberete na Wikipedii in na alter.si forumu.

Pred današnjim iskanjem sem poizkušal že dvakrat, vendar je cache GC1FAR3 odnesla reka, pri GCVCB8 pa sem napačno izračunal koordinate in ga nisem našel. Danes sva se lotila “tradicionalnega cacha”, kjer te koordinati pripeljejo točno do cilja. Ker se je nahaja na poti, ki vodi okoli Brda, sva z Vito “spotoma” na sprehod peljala njeno psičko Greto. Parkirala sva avto in se odpravila na pot. Kmalu sva naletela na pšenično polje, kjer sva za trenutek počakala in naredila par “brezveznih” slik:)
Pot ob Brdu
Pšenica
Greta se kamuflira in čaka na ptiče:)

Malo naprej sva na travniku opazila nekaj srn. Kljub najinemu glasnemu pogovoru in lajanju Grete nas niso niti pogledale. Verjetno so navajene ljudi in vedo za ograjo, ki joh ščiti in zato niso plašne. Preostanek poti sva se igrala z Greto ter ji metala palice in storže:)
Srne se sploh niso zmenile za naju
V gozdu
Greta je dobia Marjetico na ovratnico

Malo pred ciljem naju je GPS opozoril s piskom, da je do “cilja” še 250m. Ko sva prispela na cilj, va stala na mostu. Zaklad mora biti nekje v okolici(natančnost GPSja ne nekje med 3 in 10 metri, zato te vedno pripelje nekam v okolico, kjer se iskanje nadaljuje brez GPSa). Začela sva iskati v okolici, nad in pod mostom ter v bližnjem kupu dreves. Po parih minutah sem ga le našel, dobro skritega.
Še 250m
Našen cache

Odpiranje prvega “zaklada” je bilo podobno, kot tisto v filmih. Polno navdušenja in pričakovanja. Že med potjo sva se spraševala: “Kaj mislš da bo notri?”.  Vsebino je razkrita na spodnji sliki. Na GPSu sva označila cache za najden, se vpisala v dnevnik, v škatli pustila vžigalice, vzela ključ za kolo, zapakirala in pospravila nazaj na svoje mesto.
Vsebina

Nazaj se nisva vrnila po isti poti, ampak sva nadaljevala naravnost okoli Brda, saj sva bila tako ali tako na polovici. Med občudovanjem čudovitega razgleda, so naju presenetili še kolesarji, ki so imeli dirko. Toliko kolesarjev na kupu še nisem videl. Mimo so prileteli kot roj čebel, popolna tišina, slišale so se samo gume: bzzzzzzzz.
Pogled iz cilja proti Storžiču in Tolstemu vrhu
Kolesarska tekma

Zemljevid in višinski graf poti:

Višinski profil
Dolina Bele Vode

Tako, pa smo skupaj našli prvi zaklad. Kmalu sledijo še drugi, saj je iskanje odlična popestritev sprehoda ali izleta v naravo. “Zakladi” se ponavadi nahajajo tudi na lokacijah, ki lastniku zaklada nekaj pomenijo in nemalokrat popeljejo na čudovite lokacije s čudovitimi razgledi.

Matej