Na grebenu

Čeprav je bilo napovedano slabo vreme, smo se vseeno odločili, da jo mahnemo v hribe in preizkusimo našo srečo, saj se je ARSO zadnje čase večkrat zmotil. Tudi tokrat se je, saj nas je na vrhu pričakalo jasno vreme, pa čeprav samo za pol ure.

Ura je bila 11, ko smo prispeli na parkirišče Vranjček. Po začetnih problemih s parkiranjem smo kaj hitro nase vrgli ruzake in jo mahnili v breg, saj sem moral biti jaz doma do štirih. Pot je bila dobro shojena, tako da Andreja in Polona nista imeli problemov z udiranje. Vsaj na začetku:) Prvi metri, so se tako kot ponavadi, vlekli. Verjetno toliko bolj zaradi cik-cak poti, ki vodi na planino Korošica. Je pa bilo vsaj dovolj snega na poti, tako da sem brez problema hodil s smučami. Na poti smo srečali še 2 planinca, ki sta nas razveselila z novico, da je na vrhu lepše vreme.
Priprave na odhod
Napadam hrib
Na poti nismi bili sami

Ko smo prišli iz gozda pa nas je začela loviti tudi megla. Enkrat smo videli celotno dolino, naslednji trenutek nismo videli niti en drugega. Malo smo bili že slabe vole, saj nam smučanje v tako gosti megli nebi bilo ravno užitek. Pa se je čez nekaj trenutkov megla razkadila in zopet smo imelo čudovit pogled. Na žalost je bila megla čez nekaj minut zopet nazaj, pa se je dvignila, pa spustila, pa dvignila,… Nekako se ni mogla odločiti, na kateri nadmorski višini bi počakala.
Jaz že izginjam v megli
Polona in jaz

Ni kej, mi smo bili trdo odločeni, da gremo do grebena in pika! Končno sem nam je odprl tudi pogled na celotno dolino in na vrh grebena. Že takoj sem vedel, da se nam obeta odlična smuka. Sneg je bil na dnu doline bolj leden, proti vrhu pa skos bolj pršič(sicer rahlo ojužen). Zaradi smuč sem na zadnjem vzponu pridobil kar nekaj prednosti, saj sej Poloni in Andreji precej udiralo, kljub že shojeni poti.
S smučami sem si pridobil nekaj prednosti
Pogled nekje na polovici doline
Tudi Polona se je odločila za kratek počitek

Jaz sem jo “pičil” naprej, Polona in Andreja pa sta se odločili za bolj umirjen tempo in nadaljevali počasi. Med tem časom se je tudi na vrhu začelo jasniti in na vsake toliko časa je izza oblakov pokukal sonček. Na vrh sem prišel kakih 10min pred puncama in sem potem iz vrha sedla igral motivatorja in ju spodbujal “da je sam še mal”.
Tokrat zaostaja samo še Polona
Polona nadaljuje brez počitka
Pogled navzgor

Naposled se je na sedlu le zbrala vsa trojica. Ravno takrat je bilo najbolj odprto in sonce je prijetno grelo, tako da nas ni zeblo. Sonce smo izkoristili tudi za par skupinskih slik in malo martinčkanja.
Na grebenu
Zmagovalni na državni meji
Jaz sem neuspešno sušil majico
Tudi Andreja in Polona sta si končno oddahnili od napora
Pogled na Košutico
Pogled na Košutico
Polona je nato poizkusila še sama

S Polono sva se odločila, da na hitro skočiva še malo proti Košutici. Opazila sva eno lepo grapo in upala na mehak sneg, Andreja pa je tačas počakala spodaj in imela nalogo, da naju poslika pri spustu. In sva zagrizla v klanec.
S polono sva sklenila, da se še malo dvigneva
Hitro sva pridobila višino
Še malo širši pogled

Najprej sem se spustil jaz,
Moj spust
in v drugo stran

za menoj pa še Polona.
pa na drugo stran
in v cilju(na sedlu)

Na sedlu smo na rame oblekli nahrbtnike in se podali v dolino. Jaz na smučkah, Polona na bordu, Andreja pa peš oz. po riti:) Se da prav fino dričat, škoda da nismo imeli še kakšne lopatke.
Polonin spust iz sedla
Aaaa, led, drsi!
in levo
in levo

Med spustom se je megla zopet dvignila, tako da smo imeli skoraj polovico spusta v megli, ampak je bila smuka ravno tako v redu. Poloni sicer manj, ker je bilo precej ledeno, jaz pa sem užival(je smučanje po trdem snegu/ledu veliko lažje kot bordanje).

Tokrat je za reportažo in urejanje slik skrbela Andreja, zato še enkrat hvala:) Sicer si bila pa na vrhu primerno nagrajena s Frutabelo:)

Matej