Ekipa Bose Noge

Sicer pozno objavljen potopis, vendar bolje pozno kot nikoli. Tako kot lansko leto, smo se tudi letos odpravili na prvomajski hiking po slovenskem Primorju s športnim društvom Bosa Noga. Letos nas je pot vodila iz Sežane preko meje v nacionalni park Glinščica, naprej do Socerba, zopet v Italijo mimo Milj do Debelega rtiča in na cilj, ki je bil letos Koper.

In tokratni, drugi,  se je začel v Sežani. S prva je bilo mišljeno iti do Basovizze preko Lipice, vendar nam je domačinka povedala za čudovito makadamsko pot, ki nas pripelje naravnost na cilj. Pa smo jo krenili. Pogovor je tekel in kar naenkrat smo bili na meji, kjer smo na hitro pojedli vsak svojo Frutabelo in jo mahnili dalje. V vasi smo se ustavili pred cerkvijo, kjer smo naredili malo daljši postanek in pojedli prvi obrok.
Začetek ture
Dolga ravna pot do vasi Basovizza
Počitek na meji
Pred cerkvijo v Basovizzi si naredimo kosilo

Pot smo nadaljevali proti razgledni točki nad dolino Glinščice, ki se nahaja v vasi San Lorenzo. Čudovit razgled je bil razlog za ponovni počitek, čokolado in razmislek o današnjem “kamp placu”. Iz razgledne točke smo opazili edini travnik daleč na okoli in se odločili, da je to naša edina možnost. Nadaljevali smo naprej proti Hrvatom in nato po gozdni potki do cilja.
Prečkamo cesto
ostali pa so bili kmalu za nama.
Dolina Glinščica
Počitek na razgledni točki
Mmmm čokolada

Na cilju je Vidmar takoj opazil monocikel, parkiran pred avtom. Takoj sem vedel, da z Vidmarjem ne bo nič, zato smo sami poiskali primeren prostor in se tam raztovorili. Kljub zaužiti čokoladi na razgledni točki smo vsi čakali na toplo večerjo. Z Vidmarjem sva prižgala najine kuhalnike in se lotila Prebranca. Joooj je bil dober, ETA je opravila ODLIČNO delo!:) Po končani večerji se je ravno vrnil lastnik monocikla, ki smo ga ob prihodu opazili in tako ge je Vidmar takoj zaslišal. S časoma smo se vsi premaknili tja in stekel je pogovor, ki ga je spremljal kup smeha. Gospod je bil totalna faca:) Kako ne, če pri svojih letih vozi freeride monocikel, pleza, hodi po gurtni, borda, turno smuča,…
Ko je Vidmar opazil tale monocikel, so se mu oči kar zasvetlile:)
Danes je na meniju Prebranac
Vesela klapa s polnimi želodci
in je čisto navdušen:)
Debata z gospodom. Dobro smo se nasmejali!

Preostanek večera je minil ob igranju Enke. Utrujenost nas je kmalu premaknila v šotore. Zjutraj je sledil spust v dolino Glinščice, kjer smo se na začetku doline ustavili še na kavi in postanek izkoristili za polnjenje mehov in plastenk z vodo. Sprehod po dolini Glinščica je bil čudovit, saj pot večji del poteka po senci, še vedno pa imamo večino časa odprt pogled na dolino. Proti koncu doline nas preseneti tudi slap, ki pada 30m v globino. Tu se naša pod odcepi od krožne in se usmeri navzgor. Toliko kot smo prešvicali telih 300 višinskih metrov, nismo na celem hikingu. Pot je dobesedno lil z nas.
Spust v dolino Glinščica
Gurtno smo pozabili doma, je bil pa vsak približek dobrodošel
Vidmar med slikanjem slapu
Za njimi pa ostala četica

Seveda je moral na vrhu slediti počitek, da so si noge opomogle. Smo pa imeli zato dovolj moči za zganjanje vragolij in slikanja. Od tukaj smo se napotili proti Sloveniji in Socerbu. Par križišč nam je dalo misliti, vendar smo navigatorji vedno izbrali pravilen “izvoz” in tako dospeli na želeni cilj, kjer je sledilo kosilo(testenine na MASO).
K jo včasih mal zategne
Ogled zemljevida
Razpotje! Kam sedaj?!
V daljavi Aquilinija in nekaj malega Trsta
Proti Socerbu
Oster kamen in bose noge ne gredo skupaj
Mmmm malca!

Manjša ploha nas je pregnala do gradu Socerb, vendar je po nekaj 100m dež ponehal. Na Socerbu smo preverili možnosti za nadaljevanje poti. Padla je odločitev, da jo mahnemo še malo v Italijo in tam poiščemo lep kotiček za spanje. Na gradu smo opazil potencialno “bolder” stene, kjer smo morali takoj malo poplezati in v mojem primeru, lepo pasti:) Po cesti smo se spustili mimo meje v Prebenico in naprej v Ceresano. Tu smo začeli iskati primeren prostor za spanje, ki pa smo ga našli po “kratki” poti skozi “đunglo”.
Evo pa mamo dež!
A bi mal poplezal?
Utrinek
Utrinek
Spuščanje proti morju
V ozadju Socerb
Pot skozi

S prva smo imeli plan šotore postaviti na travniku, vendar so nas punce prepričale, da je tam preveč klopov in smo se pomaknili malo bližje gozdu. Sledila so standardna opravila: postavitev šotora, kuhanje kosila/večerje, Enka,…
Tole bo lep plac za spanje
Punce so zdržale še malo in nato smo se premaknili malo višje
Brušenje mačete

Naslednji dan smo se spustili iz hriba v Noghere in nadaljevali po cesti mimo Farnei proti Muggii(Milje). Plan je bil preko Milj v Hrvatine in od tam v Ankaran, vendar smo zgrešili “izvoz” za Hrvatine. V Miljah smo se ustavili še v trgovini in si nakupili hrane in pijače. Moram reči, da mi je vas/mesto prav všeč. Čeprav tipično obmorsko.  Nadaljevali smo ob obali mimo San Rocca do Boe, kjer nas je smerokaz usmeril na označeno peš pot.
Spust v civilizacijo
Prečkanje
TRGOVINA! Gremo v shopping:)
Mesto

Tako smo se preselili iz vročega asfalta v malo manj vroč gozd. Olajšanje! Medtem pa smo se na orodjih ob poti še malo zabavali. Pot v gozdu se je končala slabih 100m nad morjem in sledil je spust do morja in prečenje meje.
Na trekking poti
Mare k tahud otrok:)
Nadaljevanje v vročini

Pot ob obali nas je vodila na klif na koncu Debelega rtiča, kjer smo določili tretji “kamp plac”, nato pa naredili še 200m in se parkirali v parku Debelega rtiča, kjer smo iz torb potegnili še preostalo hrano in se sproščali ob igranju hakija.
Pogled na morje
Na vrhu klifa
Pogled iz klifa
Opa opa, a bo znesl
Trk

Po večerji smo se odpravili do obale, kjer se je Vidmar po parih dneh umil v “čudovito čistem” morju. Ne vem, kdo je bil na koncu bolj svinski, mi ali on! Na koncu rta smo postavili bazni kamp in ob pogledu na morje spili še par kaplic alkohola, da smo pobili potencialne bacile.
Mater je mrzu!
Sončni zahod

Naslednji dan je bil cilj Koper, ker pa smo imeli celi dan časa, smo se za pol dneva ustavili še v Ankaranu na plaži. Pred tem smo obiskali še Najboljšega soseda in si nakupili hrane in pijače. Sendviče smo si vsi naredili ogromne in smo jih jedli še cel dan:) Jasno vreme in sonce sta poskrbela za to, da nas ni zeblo in da smo bili lepo opečeni. Pot do Kopra je minila en, dva, tri, sploh po tem, ko smo našli bližnjico. Po nakupu kart na postaji smo se utaborili na travi in pojedli/popili še vse kar nam je ostalo.
Pakiranje naslednje jutro
Pogled iz avtobuste postaje
Proti Ankaranu
Ostali imajo enako delo
Ja kuko'm pa to pojedu
Utrinek
Vidmarjeve zdelane noge
Ekipa Bose Noge

Sledila je vožnja z vlakom nazaj na izhodišče in pot domov!

Tokratni hiking je bil, za razliko od prvega, bolje organiziran, imeli smo boljše zemljevide in bilo nas je več. Čas je bil ravno pravi, da še ni bilo prevroče in je bila izvedba mogoča.Na vsakem hikingu pa spoznam malo več Slovenije, ki jo Slovenci na žalost poznamo zelo slabo.

V vseh štirih dneh smo prehodili 50,2km:
1. dan: 11,7km
2. dan: 12,5km
3. dan: 14,3km
4. dan: 11,7km

KML datoteka poti za uporabo v Google Eart

V pričakovanju naslednjega hikinga.

Matej