img_3447-panorama

Še pod vplivom trekkinga po Norveškem, sem si zopet zaželel spanja na prostem. Planina v Lazu se mi je zdela dobra izbira, še posebno, ker bi lahko spotoma splezal še novo športno-plezalno smer Katedrala…

In res, kmalu smo bili štirje dogovorjeni za izlet. Na žalost me je Mare kmalu obvestil z ne preveč dobro novico, da se izleta ne more udeležiti in tako je plezanje Katedrale odpadlo. Kljub temu smo bili Katja, Vita in jaz vseeno odločeni, da se podamo na izlet. In smo šli, v petek zvečer, proti Bohinju, planini Blato, po strmi poti proti Lazu in malo pred polnočjo ponoči prispeli na planino v Lazu. Izpred Bricove koče smo morali najprej spoditi bika, potem pa smo se usedli za mizo in povečerjali. Ves čas pa je za hrano prosjačila Lazovška kobila. Vita se je je na koncu usmilila in ji nabrala nekaj trave. Okoli enih ponoči nas je začelo zmanjkovati in legli smo v spalke ter globoko zadremali.
img_3433
img_3435

Ob 5:00 zazvoni alarm, a ga hladnokrvno prestavimo na sedmo uro. Ko le zagledamo dan, pozajtrkujemo, pokramljamo s sosedom in se odpravimo proti Lazovškemu prevalu. Na vrhu pogledamo čez greben in na drugi strani doline zagledamo Stoge: Prevalski, Jezerski in Krsteniški.
img_3436
img_3439
img_3440

Iz prevala nadaljujemo naprej po markirani poti, ki vodi proti Vodnikovemu domu. Najprej se malo vzpnemo,
img_3441
img_3442

nato pa začnemo s prečenjem. Pot nas vodi po lepem terenu, polnem Planink. Nad nami pa z krušljivimi stenami v nebo segajo Julijske gore. Še posebej opazen je Škednjovec s svojo previsno steno.
img_3443
img_3447-panorama
img_3456
img_3459
img_3463

Daleč za nami je Lazovški preval,
img_3466

pred nami pa že sedlo in raz Prevalskega Stoga.
img_3467
img_3469

Sledi kratek, a strm, vzpon na greben Stoga.
img_3472
img_3475

Iz vrha pa čudovita panorama! Tako proti jugu od koder smo prišli, kot proti severu(Velo polje, Vodnikova koča).
img_3480-panorama
img_3495
img_3496

Iz vrha se spustimo po grebenu proti vzhodu, a kmalu naletimo na vertikalno steno.
img_3497
img_3501
img_3502

Ker ne najdem pametnega sestopa, se vrnemo nazaj na vrh Adam-a in tam poizkusimo s sestopom, a zopet neuspešno. Med vertikalnimi stenami najdem lep konec travnika in dokaj položno rampo, ki vodi na melišče pod steno. “To bo to!” se zaderem.
img_3506
img_3507
img_3508
img_3510

Pot, ki vodi iz Jezerskega Stoga imamo pred nosom, ko nas zopet ustavi slabih 30m stene. Pa že tako blizu smo! Sledi povratek nazaj in iskanje novih sestopov… Med iskanjem prečimo celotno pobočje in sestopimo šele na skrajnem zahodnem koncu hriba, tam kjer smo se nekaj ur nazaj povzpeli nanj. Punci se sprašujeta, kako lahko vedno izberem najbolj dolgo, neprijetno in težavno pot. Ja kaj čem rečt, vsaj v nečem sem dober:P
img_3512
img_3513
img_3515
img_3517
img_3518

Wuhu, prispemo na pot. Čutare z vodo so že nekaj časa prazne, vročina pa je ravno začela pritiskati, saj so se kazalci na uri ravno premaknili na trinajsto uro, ko bi morali biti že v dolini. V hribih pa smo se znašli ravno tiste dni, ko je pri nas divjal vročinski val. Sej smo tudi zmagovalci po svoje:) No, ko smo enkrat prispeli na pot, smo bili hitro na planini Krstenici.
img_3520
img_3522-panorama
img_3528
img_3531
img_3533
img_3534

Tam pa smo vsi spili na galone vode in noge namočili v hladni izvirski vodi.
img_3537
img_3538
img_3539
img_3541

Sestop se je vlekel kot ponedeljek. Kar ni in ni ga bilo konec, a tudi vsega hudega je enkrat konec… Potem pa hitro v avto in HOP v jezero. Že dolgo skok v jezero ni tako pasalo kot tisti dan…

Matej