Na grebenu

Nič kaj poseben četrtek ni bil, ko smo jo z Remicom in Vito skočili na Virnikov Grintovec. Če dobro pomislim, je bil precej grd četrtek.

Vzpon se je dogajal dobra 2 tedna nazaj, pred pošiljko snega. Že cel teden so nebo zakrivali oblaki ali pa nam je lase močila gosta megla. Načrtovano pohajkovanje po trgovinah sva z Vito v zadnjem trenutku zamenjala za, po Remičevem predlogu, izlet v hribe. Tokrat pa nismo šli sami, vendar smo imeli s seboj tudi pestro pasjo družbo: Tank1, Greta in Miši.

Nič kaj vroče ni bilo tisti dan. Na začetku nas je kar fino zeblo, zato smo malo pojačali tempo in se hitro ogreli do te mere, da so nam iz čela tekle kaplje. Ne vem pa, ali so bile kaplje od švica, ali megle.
Začetek vzpona
Prečenje potoka

Kmalu smo nekje na pol poti, na travniku. “Lej, mejna tabla!” sem ves pameten. Ja, pot od tod naprej poteka zelo blizu državne meje.
Travnik
Pogled proti Kočni

Na koncu travnika se pot zopet začne vzpenjati in občasno smo imeli kar nekaj problemov s hojo, saj je bilo pod nogami spolzko zaradi listja.
Spolzka podlaga
Na grebenu

Ko prispemo na greben, opazimo, da je vrh v oblakih in se zato odločimo, da ne nadaljujemo. Na grebenu najdemo primeren prostor, se udobno2 namestimo in iz nahrbtnikov vsak potegne svojo hrano za psa:) Tank poje svoje v dveh sekundah, Miši in Greta pa si vzameta čas:) Sem in tja se megla in oblaki malo umaknejo in lahko vidimo teren pod nami in hribe v okolici, vendar okno ni nikoli dolgo odprto.
Na grebenu
Pogled v dolino
Iskanje zica

Kmalu začne naletavati še sneg in oznani začetek zime.
Sneg

Na poti navzdol poleg teme začne še rositi in kasneje rahlo deževati. Dodajmo še spolzko pot in imeli smo čudovito kombinacijo za kakšen zvin/zlom.

Pa smo po dolgem času le pretegnili ude. Bolje kot sprehod po CityParku.

Matej


  1. sj n’vem pravga imena, tko ga kličemo
  2. kolikor je to bilo možno