Limski kanal

Vidmar je prejšnji teden predlagal, da ga v petek pridemo iskati v Poreč, kjer je bil animator v šoli v naravi in vikend izkoristimo še za kratek izlet na morju. Seveda sva bila z Barbi takoj za in se v petek odpravila dogodivščinam naproti.

Barbi je zjutraj opravila še obveznosti na faksu, tako da nisem imel možnosti dolgo poležavati. Po opravljenem izpitu sva vstopila na ljubljanski obroč in nastavila destinacijo na Poreč. Začuda kljub petku na mejnem prehodu Sečovlje ni bilo kolone. Pred nami je bilo le 5-6 avtomobilov. Pričakovala sva dolge kolone, sploh glede na lepo napoved. Na meji sva pokazala pasuše, odgovorila na standardna vprašanja(kam se gre in če je kaj za prijavit) in se odpeljala v Poreč. Tam sva rabila malo pomoči domačinov, da sva uspela najti hotel Delfin, kjer je bil lociran David. Po SMSju nama je sporočil, naj parkirava na parkirišču pred hotelom in greva na plažo, kjer se nama bo pridružil.
Mejni prehod Sečovlje
Destinacija hotel Delfin

Ko sva se ravno vračala iz morja je na plažo prišel tudi David. Med hlajenjem v morju in gretjem na soncu nama je razložil dogajanje v preteklem tednu. Je pravi animator! Baje so se imeli otroci prav fino.
Nabiranje barve

Že doma smo se zmenili, da bomo med vikendom tudi plezali in tako smo se okoli pete ure odpravili iz plaže proti Limskemu kanalu. Ker smo v plezališču že bili, se tokrat nismo izgubili med iskanjem parkirišča nad plezališčem. Parkirišče se nahaja na koordinatih N45° 8.1458  E13°41.2493. Od tod vodi pot navzdol do plezališča.
Na deželi
Spust do plezališča

Pod steno smo se nataknili pasove, zapeli komplete za pas, se navezali in David se je prvi pognal v steno. Ker z Davidom že dolgo nisva plezala, Barbi pa je tokrat celo prvič, je David napel smer z oceno 5a. Da nisem dolgo plezal se je takoj videlo, saj sem bil v steni “posran” kot da bi plezal prvič. Komaj sem se privlekel na vrh in vpel štrik. Razgled na vrhu pa je bil FANTASTIČEN. Pred menoj je bil cel Limski kanal. Spotoma smo na vrv privezali še fotoaparat, da sem iz vrha naredil par slik kanala in Barbi, ki je plezala.
Mato veselo sledi!
Vrh!
Barbi na vrhu svoje prve smeri

Po uvodni špici smo se dovolj ogreli, da smo splezali še 2 lažji smeri, nato pa je bilo svetlobe počasi premalo za plezat. Pa tudi prostor za spanje smo morali najti še v dnevni svetlobi, saj smo se odločili, da ne bomo prenočili na parkirišču.
Vidmar sledi za menoj
Uživanje na razgledni točki na vrhu smeri
A bo šlo po desni?

Odpravili smo se nazaj proti Poreču, saj smo bili dopoldan zmenjeni z Mirotom, da se poizkusimo v wakeboardingu. Nekje med Vrsarjem in Porečom smo na enem travniku ob glavni cesti v popolni temi postavili šotor. Malo nas je skrbela odprtost terena in možnost obiska policajev, vendar se nam ni dalo več iskati boljšega prostora. Na dan smo privlekli gorilnik in Prebranac ter zamesli:) Mmmm je pasal! Nas je pa sonce opazno zdelal in posledično smo se precej kmalu zradirali v šotor. Spanje je bilo OBUPNO! Ruzak, ki mi je služil kot polšter je bil mega neudoben, nisem se mogel stegniti, tla so bila čudno nagrbančena,… Pa načeloma nisem izbirčen in brez problema spim, ampak tole je bilo pa obupno! Tudi David in Barbi sta se strinjala. Zbudili smo se ob 6ih in prav na hitro pospravili šotor ter spalke in se zapeljali do prve plaže, kjer smo nadaljevali s spanjem. David in Barbi malo manj, jaz pa sem gladko potegnil do devete ure, ko je le bilo prevroče za nadaljevanje:)
Mmmm jedl bomo
Jutranje pospravljanje šotora
Na plaži ob šestih zjutraj

Ko sem zagledal dan, je David v rokah že imel motorček za ribiško palico, ki ga je stauhal nekje v morju. Sicer je manjkal en del, vendar se bo dal nadomestiti. Evo, pa je dobil motorček:) Sonce je že pošteno pripekalo in tako smo se šli vsi skupaj malo ohladit in zaplavati par dolžin po morju.

Ko smo se posušili, smo se odpravili v sosednji zaliv, kjer se nahaja cablewake. Tam nas je pričakal tudi kolega Miro, ki je tisti dan pomagal pri postavljanju “vejka”, mi pa smo se prišli poizkusit v “wejkanju”, saj so bile cel vikend gorenjske cene1.  Čeprav naj bi začeli že zjutraj, ob 12 še ni nič delovalo. Ker je bilo stati na soncu mučno, smo se premaknili na plažo, kjer smo, tako kot nekateri pred nami, napeli gurtno.
Zadnji popravki na liftu
Gurtne so že napete

V senci je bila ravno prava temperatura za zganjanje vragolij na gurtni. Tako je David treniral skoke, jaz sem končno prehodil par dolžin, Barbi pa se je ponovno preizkusila v novem športu in bila, tako kot pri plezanju, nenormalno uspešna.
Za šalo gre tole!
In 180° obrat
Da še jaz malo poizkusim
Barbi je nadarjena še za eno stvar več
Polne gurtne

Ko so lift le zagnali, pa sem na fotoaparat namontiral moj “top” in se odpravil bližje obali narediti par fotografij. Upal sem, da bom uspel dobiti tudi Mirota, vendar ga v začetnih krogih ni bilo, meni pa ni bilo več do stanja na soncu. Že tako ali tako sem imel popolnoma roza hrbet. Sem pa vseeno ujel par lepih momentov.
Pumpanje iz vode
Ki je zopet vozila na gufija in se je ni dalo slikat:S
Polaganje
Do dna

Tudi David je zbral pogum in se preizkusil v smučanju na vodi2. Meni se ni dalo čakati v vrsti3 in bom poizkusil srečo kdaj drugič, ko bo manj ljudi:) Prvi štart Davidu sicer ni uspel, mu je pa drugi.
GREMO!
Booooo
In zopet padec:)=

Barbi je plezanje totalno navdušilo in še isti dan je želela iti plezat. Kam iti? Pojdimo v Rovinj, tam imaš steno in morje enega zraven drugega. Pa smo jo mahnili z modro puščico proti Rovinju. S parkiriščem smo imeli kar malo sreče in ga hitro našli. Nase smo oblekli vse nahrbtnike, plezalno opremo, spalke,… in odšli na konec rta, kjer je plezališče.
Polno obloženi
Plezalne stene na koncu rta v Rovinju

Zgornje stene so bile še v soncu, spodnje pa delno že v senci in tako je bila edina smiselna odločitev plezanje spodaj. Kljub ocenam 5a in 5c so bile smeri, zaradi moje nevplezanosti, meni precej naporne. Pa še potil sem se ko nor v tisti vročini. Še dobro, da smo imeli velike zaloge magnezija.
Barbi se pripravlja na vstop
Mater je vroče, morm skos mokat!

Zvečer sem na ogenj pristavil špagete in naredil omako, da smo napolnili lačne želodce, ki niso že celi dan prejeli toplega obroka. Med občudovanjem sončnega zahoda in mimoidočih čolnom smo pojedli večerjo. Na toplo skalo smo položili armaflekse in se udobno namestili. Med ležanjem na skali smo ugotovili, da nam je prav fino!:)
Priprava večerje
Futranje ob sončnem zahodu

Noč smo prebili kar v gozdu na koncu rta. Spanje je bilo veliko bolj udobno kot prejšnji dan, spali pa vseeno nismo veliko. Veverice so nam celo noč na glavo metale storže. Saj so lepe in prikupne, ampak ko zaradi njih pol noči prebudiš, ti gredo pa že malce na živce. Hvala bogu so imeli na sosednjem otoku poroko in smo imeli vsaj živo glasbo. Po jutranjem bujenju smo si skuhali kavo, ki smo jo spili ob pogledu na mirno morje.
Večer na plaži
Današnji kamp
Tudi jaz sem se še malo ulegel

Kmalu se je zgodil premik pod zgornje stene, kjer se je obljubljalo veliko plezanja, saj je zaradi visoke scene in obrnjenosti na zahod senca vsaj do dvanajste ure. Tudi danes nismo pretiravali s težkimi smermi in smo se držali ocen med 5a in 5c. Barbi pa je zopet, kot že oba dneva prej, šokirala z njenim izjemno dobrim začetnim plezanjem. Nobenega strahu pred višino, brez problema prijemanje majhnih grifov, dobro postavljanje nog,… Ta prava plezalka:) Pa tiste njene drobne prste spravi v čisto vsako špranjo.
Vidmar zganja vragolije v steni
Barbi zopet suvereno pleza in se ne boji prijetu tudi malih grifov
Je že čez polovico
Utrinek
Plezalci
Iskanje oprimkov

Ko je postalo prevroče za plezarijo, smo odšli na plažo, kjer smo se ohladili v hladnem morju. Okoli druge ure smo se odpravili nazaj domov, saj je mene zvečer čakal piknik. Mejni prehod je bil zopet brez kolon. V Kozini smo se ustavili na domačem pivu, ki pa ni najbolje ustrezal našemu okusu. Bil je pregrenak in težak za piti. No ja, sicer pa ima vsak svoj okus. Je bila pa zato hrana toliko boljša.
Na poti domov je Vidmar tkole počival na zadnjih sedežih
Domače pivo
in okusno kosilo
Jaz pa sem se šparal za piknik, ki me je čakal doma

Pot od Kozine do Ljubljane pa je bila popolnoma drugačna. 2 ogromni koloni, kjer smo čakali v vrsti vsaj eno uro. Zakaj morajo naši cestarji ceste popravljati ravno poleti? Pa če že, naj vsaj v nedeljah zvečer proti LJ odprejo 2 pasa, proti morju pa enega. Tako ali tako je bila cesta proti morju prazna. No, vseeno sem domov prišel pravočasno, saj se je iz žara ravno pobrala prva porcija.

Odličen športno/zabavni vikend. Na morju sem bil, tako da imam za letošnje poletje morja dovolj, vsaj tistega južno od nas. Naslednjič ga vidim septembra, nič prej, saj je vročina na morju prehud zalogaj zame. Sem grajen bolj za nizke temperature, za razliko od Davida in Barbi, ki jo je zeblo pri 30°C. Čudni tiči ste to:)

Matej


  1. brezplačne vožnje
  2. baje je za prvič lažje s smučmi kot z wejkom
  3. in delati bruke pred celim narodom