V soju luči

V sredo smo se na alpinističnem tečaju tečajniki zmenili, da se danes spravimo v Mlačco malo na led, saj je drugje zaradi snega prenevarno, pa še znanja ni dovolj. Zbrali smo se štirje in se pozno popoldan odpravili proti Mojstrani.

Po zgrešenih 2 izvozih za Mojstrano in zaprt most v centru Mojstrane, smo le prišli do plezališča v Mlačci. Nikjer nobenega avtomobila, luči ugasnjene,… “Khm… Upam, da je odprto!?” Iz parkirišča se sprehodimo po lepo spluženi potki do brunarice pod steno. V brunarici gori luč, se pravi bomo plezali. Juhej!

V brunarici poravnamo vstopnino 10€/osebo in si izposodimo še dodatno vrv(5€). Na noge nataknemo dereze in z Mihom se odpraviva na vrh stene, kjer vpneva vrvi in “poabzajlava” do dna. Iz nahrbtnikov potegnemo cepine in se zapodimo v led. Za začetek nekaj bolj lahkega.
Pripravljena na vstop
Slapovi

Med tem časom si sem in tja vzamemo čas za topel čaj/cigaret/počitek.
Mmmm čaj!
Vrvi
Počitek po plezanju
Plazarju se kr smeji, ko ve kaj ga čaka

Ko prve dva splezamo, pa si vrv premaknemo še na enega malo bolj zabavnega, ki sicer ni bil težak, če si izbral pravilno smer, sicer pa te je pošteno navilo.
V malo bolj zabavni smeri
Prvi sektor plezališča Mlačca

Čeprav je led daleč od tistega v naravnih slapovih, smo vseeno pretegnili mišice in se imeli odlično.

Za konec sva si z Mihom grela roke na zadnji šipi Plazarjevega avtomobila, ko sva ga porivala v klanec. Še dobro, da mu dela ogrevanje šipe:)

Matej