Panorama iz vrha Zvoha

Padla je odločitev, da jo mahnemo proti Kompoteli, ampak je Murphy zopet poskrbel za odpoved izleta, saj sva oba  z Remicom doma pozabila cepine in dereze. Nadaljevati pot brez pa bi bilo skrajno nevarno in sva zato rajši izbrala drugo pot.

Po pristanku na Kriški gori(do kamor je skoraj obvezna uporaba verig, če se nerad igraš na ledu in matraš avto) sva pobrala vso šaro iz avta in jo kar najhitreje mahnila proti cilju, saj je bila ura že skoraj poldne(prejšnji dan je bil naporen za oba:)).

Nove kože na smučeh
Remic je pripravljen

Že od daleč sva gledala proti Kompoteli in obljubljala se je odlična smuka. Tudi podlaga je bila odlična, trda in nanjo napihanega kakih 10cm pršiča. Vendar takoj, ko sva prišla za vogal, se je stanje poslabšalo. Pršiča ni bilo več, led pa trd ko kamen. Meni je s smučmi še nekako šlo, Remic pa je imel z buci kar nekaj problemov. Po Remičevem zdrsu sva nadaljevala bolj previdno. Odločila sva se, da jo mahneva do prve razgledne točke in tam preveriva stanje in se odločiva o nadaljevanju.
Pogled proti cilju
Remic po zdrsu
Previdna hoja po trdem snegu
Zadaj v sredini je Kompotla

Zaradi močnega vetra in nepravilne opreme sva se na grebenu odločila, da namesto proti planini Koren, nadaljujeva naravnost navzgor proti vrhu Krvavca. Vzpon v trdem snegu navzgor je bil veliko lažji kot prečenje, tako da sva kar hitro napredovala. Vsake toliko časa naju je ustavil veter, saj je pihal v močnih sunkih in s seboj nosil leden sneg, ki je dobesedno “peskal” obraz. Še dobro, da sem s seboj vzel čelado.
Vzpon po severni strani
Po grebenu navzgor
Smučar

Nekje na pol poti na vrh(ob pavzi za čaj) sem opazil, da imam zelo osvinan objektiv, zato imajo prejšnje slike čuden izgled. Kot sem že omenil, padla je pavza za čaj in ob pogledu na uro sva opazila, da hodiva že uro in 20?!?! Mater, sva bila počasna, naredila nisva niti 70 višinskih metrov in porabila uro in pol:) Hitro čaj v ruzak in naprej. Seveda ob stalnem “peskanju” s snegom.
Pavza za čaj
img_2128

Remic na vrhu, jaz pa daleč zadaj

Po prihodu na vrh sva opazila, da je na Krvavcu, kljub močnemu vetru, precej živo. Nisva izgubljala časa. Prec sva bila pod zvohom in jo mahala navzgor. Remic je me za pol dolžine že v štartu “nascal”, saj sem se sam obadal še z montažo psov. Med potjo sem poslikal še malo ledenih skulptur, ki so se formirale na ograji in sedežnici.
Ponovno Zvoh in Kompotela
Ledene skulpture
Ledene skulpture 2
Žičnice so bile odete v ledeno odejo

In že sva bila na vrhu. Naredila sva kratek počitek, ampak naju je veter in mraz prisilil, da sva prav hitro spakirala in jo mahnila prot avtomobilu.
Cilj
Led led led
Remic malo uničuje

Spust je bil manj uspešen od vzpona. Pogoji niso bili odlični, saj se je sneg ves čas spreminjal. Enkrat živi led, drugič pršič, tretjič trdi sneg. Zaradi nepazljivosti mi je potegnilo smučko pod sneg in me razsulo z ramo naprej direktno na ledeno plato. Plezanje v ponedeljek gladko odpade, saj me rama precej boli. Upajmo, da bo jutri bolje in da bom lahko šel na kakšen izlet.

Grem nafilat vrečko s svežim ledom!

Matej