Kratka javljanja iz letošnjega potovanja po Norveškem

30.6.09:
Vožnja skozi Avstrijo je bila precej naporna, saj sva na čase imela precej močno deževje, v okolici Munchna in Ingolstada je prihajalo do kolon, sicer pa je bila vožnja po zgornji Nemčiji kot namazana. Okoli 1 ure ponoči sva prispela na Dansko in na enem odročnem počivališču(z golf travico) postavila šotor in zaspala k ubita. Naslednji dan sva se odpravila proti Oslu. Najprej so naju pregledali švedski cariniki, nato pa še norveški. Mimogrede sva na Švedskem natankala tudi najdražji bencin:) Andreja pravi, da naj se ne sekiram, sam kako se naj nebi, če sva dala za tank benzina 75€. Prasiči Statoilovi imajo menjalni tečaj 1€=8SEK, namesto 1€=10SEK, kot je bančni.
Kakorkoli, včeraj smo se dobili z Jan-ivarjem, kjer smo imeli tudi obilno večerjo. Jedla sva tudi norveške jagode, ki so mimogrede, čisto druga pesem.Majhne ampak sladke, ne tako kot naše, ki jih je samo voda. Danes smo se v Drammnu srečali s Christer-jem, ki nama je včeraj poslal koordinate od plezališča. Tako svaz Andrejo prvič poizkusila s plezanjem po granitu. Na žalost nismo bili v plezališču z lahkimi smermi, tako da sva splezala samo 3 smeri (2x 6a in eno 6b). Za zvečer smo zmeneni za gurtno, jutri pa se zopet dobimo v plezališču in še zadnjič skupaj plezamo. Baje gremo jutri v malo lažje plezališče, kjer bo več primernih smeri. Po plezanju sledi nadalevanje poti Geilu,Finsu in Bergnu.
Dež v Avstriji
Čakanje na trajekt v Nemčiji
Prenočišče na Danskem
Jezus papuči
Most na Švedskem
Jan-ivar in žena
Zbiranje plezalne opreme
Andreja v steni 6-
Chris med skokom
Malo pod vrhom
Razlaga smeri
Ponavljam smer

10.7.2009
1.7.: Zopet se odpravimo plezat v Drammen. Na žalost je popoldan prevroče za plezanje, zato se rajši namakava v sladkem morju in šele proti večeru splezava 2 smerci. Odpraviva se v Hol in tam prespiva na plaži. Opazim, da mi pobira levo gumo in odločiva se, da zjutraj obiščeva serviserja.
img_8964_resize
img_8979_resize

2.7.: Obiščeva serviserja, ki naju obere za 200NOK in zveva, da so mi pred izletov vgradili napačen zglob. Full dobr. Seveda na servisu nimajo časa popraviti avto. Odpraviva se na Hivjufossen in plato za njimi. Obiskala sva ga že lansko leto, letos pa sva preverila še kaj se skriva na platoju. Ponuja odlične razglede, lep sprehod in namakanje nog v gorskem studencu. Na poti nazaj se odločiva, da prespiva na enakem placu kot dan prej. V parku napneva gurtno in kmalu se nama pridružita dve nemki(Inga, Sabina), ki bi tudi radi poizkusili hojo po gurtni. Večer se seveda zavleče in spotoma spijemo še liter limonc in se dogovorimo za plezanje v Bergnu.
img_6023_resize
img_6058_resize
img_9379_resize
img_9409_resize
img_9489_resize
img_9492_resize

3.7.: Odpraviva se v Finse. Kot ponavadi je še pol pokrajine pokrite s snegom. Odpraviva se do ledenika, kjer se po njem povzpvneva tudi do prvih razpok in se tam poslikava. V ta namen sva letos s seboj vzela tudi dereze. Nadaljujeva proti drugemu kraku, vendar se nekje na pol poti premisliva in narediva pavzo. Jaz se po strmem pobočju dvignem še dodatnih 100m in uživam v razgledu. Prespiva na najboljšem mestu do sedaj. Na 1100m ob jezeru. ČUDOVITO!
img_9534_resize
img_9642_resize
img_9657_resize
img_9786_resize
img_6250_resize
img_9969_resize

4.7.: Odpraviva se proti Tysedallu pogledat Trolltunga-o. Med potjo se odločiva poiskati tudi nekaj geocachov. Vse uspešno najdeva. V Tysedallu dobiva pomembne informacije o tem, kdaj pelje “vlakc” na vrh gore od kjer se štarta na Trolltungo. Zvečer na počivališču srečava Slovence in se malo pogovorimo o tem, kaj se splača obiskati. Norveška je prava meka za kolesarje. Iz Osla do Bergna imaš skoraj polovico poti kolesarsko stezo, drugo polovico pa je tako malo prometna cesta, da avtomobili sploh ne motijo. Dolžina ture je malo čez 500km.
img_0036_resize
img_6254_resize
img_0074_resize
img_0111_resize

5.7.: Zjutraj se odpraviva na vlakec, nato sledi 3 urni vzpon/sprehod do Trolltunge. Lokacija, razgled in sama skala so neverjetni. Defenitivno vredni tri urne hoje. Zaradi dolgega dostopa tam tudi ni bilo veliko turistov. Pred nama 2, za nama pa je prišla še ena manjša skupina(6 ljudi). Po vrnitvi se odpraviva proti Bergnu, kjer bova zjutraj poiskala serviserja.
img_0398_resize
img_0294_resize
img_0339_resize

6.7.: Greva na uradni servis, kjer naju šokirajo s ceno popravila (3400NOK, kar je okoli 400€). Obiščeva še vsaj 15 drugih, kjer nihče nima rezervnega dela in časa(čakalna doba 1 teden). Ker nama dopizdi, greva v športno trgovino preverit plezalni vodniček in poiščeva nam primerno plezališče. Odpeljeva se tja, medtem pa koordinate pošljeva še Ingi in Sabini, ki se nama kasneje pridružita. Ob odlični družbi splezamo 6 smeri, se pošteno nasmejimo in skuhamo večerjo. Spimo na vrhu plezališča z odličnim pogledom na morje.
img_0465_resize
img_0534_resize

7.7.: Odpraviva se proti Forde-u, kjer upava, da bova našla serviserja. Zopet obisk vsaj sedmih in nihče nima dela/časa. V Forde najdeva trgovino, ki prodaja rezervne dele in obljubijo nama, da rezervni del pride v četrtek. FEST! Odpeljeva se 100km stran, v mesto Olden
img_0670_resize

8.7.: Obiščeva ledenik Briksdallen. Po mojem občutku je malo večji kot lansko leto. Zaradi slabega vreme slike niso tako dobre kot lansko leto, je pa odličen izlet. Na poti nazaj odkrijeva še en geocache, ki je bil lociran malo pod ledenikom. Prespiva v bližini Forde.
img_0770_resize
img_6380_resize

9.7: Zjutraj dobiva rezervni del! JUHEJ! Sedaj bo verjetno stvat lažja, saj rezervni del imava, rabiva samo še nekoga, ki ga bo zamenjal. Tisto urco časa pa le imajo. NAPAKA. Obiščeva vse možne serviserje in nihće ga ne želi popraviti. Na koncu se naju usmilijo v IVECO/Fiat servisu malo izven Forde. Sicer sva morala počakati 1 dan, ampak vsaj rešena bova. Ker imava še kup časa, se odpraviva najti Geocache in se sončit ob jezer v Sokoljevo dolino. Zvečer na počivališču/plaži napneva gurtno in se afnava:)
img_0983_resize

10.7: Ob 7:30 sva pri serviserju. Vzame naju ob 8:00 in ob 10:00 imava že popravljen avto! ZAKON!!!! Plačava 1500NOK in letiva proti Geiranger-ju. Jasno jutro se spremeni v oblačen in deževen dan. MORA! Upam, da se bo vreme jutri izboljšalo. Trenutno sva v kampu v Geiraner-ju, kjer bova oprala najune cune, saj je že kriza. Mimogrede, peljala sva se mimo obratujočega smučišča.  Res smešno, ko vidiš ljudi v pancarjih spredi poletja. In to na 940m višine:)

12.7.2009:
11.7.: DEŽ! Zaradi slabega vremena podaljšava najino bivanje v kampu še za en dan. Popoldan se malo zjasni in odpraviva se v vas Geiranger, kjer poslikava fjord in kup turistov. Ko se primajeva nazaj v kamp pogledava 2 filma in zvečer zaspiva v upanju, da bo jutri lepše vreme.

12.7.: Ob 6.00 začne deževati! Ob pol osmih neha. Nad Dalsnibbo se jasni, kar pomeni da greva danes v Grotli. No pa pojdiva preverit najino srečo. Se beremo čez manj ali več dni.

19.7.2009:
12.7.: Odpraviva se proti Dalsnibbi, ampak je bilo zanič vreme in sva šla naprej na Grotli in na staro pot čez prelaz. Sicer če vedno oblačno vreme je sem in tja le pokazalo malo modrine. Po končani krožni poti sva se napotila proti Molde-u. Celo pot je vreme nekam čudno: dež, jasno, oblačno, dež, oblačno in na koncu v Moldu dež. Ker je bila podobna napoved tudi za naslednji dan sva se odpravila proti severu, kjer se nahaja Atlantska cesta.
img_1441_resize
img_1563_resize
img_1670_resize

13.7.: Zbudiva se v oblačno jutro in na hitro poslikava Atlantsko cesto. Skupno sleneva, da je najbolje, da se odpraviva naprej proti Trondheimu in naprej. Po slabi uri vožnje se nebo odpre in zavijeva na čudovito plažo, kjer imava zajtrk. Spotoma se jaz še malo pomartinčkam, Andreja pa poslika okolico. Na poti do Trondheima naju dobita še 2 plohi in na koncu pristaneva na traniku kakih 50km iz Trondheima. Zvečer se tudi tukaj zjasni in pričakujeva lepo jutro
img_1764_resize
img_1782_resize
img_1889_resize
img_1940_resize
img_2060_resize
img_2102_resize

14.7.: SPET OBLAČNO! Nejevolno pospraviva šotor in greva dalje. S trajektom čez ožino in naprej. Narediva en velik ovinek mimo Trondheima, ker je zjutraj vreme zgledalo veliko bolje. Napaka! Spet naju pere dež navsake toliko časa. Šele čez kakih 200km prideva do malo odprtega neba. Ustaviva se v majhni vasici kjer natočiva poceni bencin in se odpraviva proti Mosjoen-u. Slika na webcam-u obljublja jasno vreme. Ker je ura že okoli 9, se ustaviva ob cesti E6 in postaviva tabor ob jezeru. Zvečer se zopet zjasni.
img_2138_resize
img_2185_resize
img_2294_resize
img_2353_resize

15.7.: Spet oblačno!:) Prov nimava sreče. Greva počasi v avto in se peljeva v Mosjoen. Na poti se končno začne jasniti in v Mosjoenu naju pričaka jasno nebo. Takoj zavijeva v mesto in greva na kofe v znano kavarno. Andreja naroči dvojno belo kavo in pričakuje vsaj pol litra kave, nakar vidiva, da dvojna pomeni samo dvojno dozo kofeta, ne pa tudi mleka. Ker zajeb! Za 2 kavi dava 9€. Greva v tourist office prašat, če je v bližini kakšna plaža in prijazna punca nama pove, da je plaža kakih 10km naprej. V Remi kupiva hrenovke, “instant žar” in spotoma odkrijeva napako trgovine. Dobiva pol kile svinjine za 60 centov:) 10km naprej je res plaža in to ornk. Voda je sicer mal mrzla, ampak naju to ne odvrne od kopanja. Zasmradiva celo plažo z najinim žarom in kmalu se nam pridružijo še drugi. Valda jaz pred napnem gurtno in se zviram, kasneje se pridruži še nekaj mladine. Ob šestih spakirava in se zapeljeva kakih 30km naprej, kjer odkrijem lepo plažico. Tukaj bova spala, ni debate. Za nama pride še češka družina in ata mi pred podtakne en pir. Zmenjen! Sledi nočno kopanje, kurjenje ognja in pečenje hrenovk.
img_2409_resize
img_2475_resize
img_2507_resize
img_2540_resize
img_2575_resize

16.7.: Zjutraj se zbudiva dokaj zgodaj in se zapeljeva v Mo i Ramo. Tam obiščeva tourist office in prašava za nasvet kako do ledenika. Prijazna punca nama vse nariše na zemljevid in svetuje trekking na otoku Rodoy. Ok, greva na do ledenika. Avtobus čeških turistov okupira ladjo in zato midva ne moreva nanjo, A čva čakat še eno uro? Ne, greva peš. 4km pešačenja po đungli in nato še 3km po skalah. Tam ga zagledava, ledenik Svartisen oz en njegov jezik. Čudovit je! Takoj se podava do njega in tam slikava bel in moder led. Mater je lep! Natočim celo posodo vode in jo v šusu spijem. MATER JE DOBRAAAAA! Še enkrat grem tankat in skoraj padem v luknjo v ledeniku. Agrh, dost bo! Vrneva se in se vsedeva na ladjo in se zastonj peljeva nazaj. Nadaljujeva še do “kamnitega gradu” oziroma dela reke, kjer je reka izrezala zanimive oblike v beli marmor. Spotoma poiščeva še en cache, ki se nahaja tam. Zvečer se zapeljeva po cesti 17 do trajekta za Jaktviko-o, odkjer bova zjutraj štartala v Rodoy.
img_2604_resize
img_2759_resize
img_2792_resize
img_3036_resize

17.7.: Odpraviva se proti trajektu. Nebo je čisto zabasano in upada, da ne bo dežja. Po 50min prispemo na otok. Ker ne veva ne kam ne kod, greva naravnost po cesti proti edinemu griču/hribu in nekje na poti najdeva tablo z zemljevidom. Pogledava zemljevih in se gore lotiva po levi strani. Med potjo zavijeva še v “bar” in tam spijeva čaj in vsak poje en vafel. Mater so dobri, djva še enga! Naposled se le lotiva gore. Precej strm breg navzgor, zato se hitro dvigneva na 400m in doseževa vrh. Razgled na vrhu je NOOORRR! Za otokom se skriva še vsaj 30 majhnik otokov in čudovita sinje modra voda. Kot da bi bil na Baliju. Manjkajo samo še korale in topla voda:) Tudi sonce se prikaže in naju malo pogreje. Vrneva se v dolino, saj naj bo ob 17.00 prišel trajekt. V pristanišču se zavedava, da sva gledala naroben dan in da trajekta še dve uri in pol ne bo. MUKA! Kam naj greva? Greva kakih 500m nazaj, nase dava vse kar imava in zaspiva na klopci sredi vasi. Zbudi naju dež ob 19.00. Vse mokra poiščeva eno streho in tam počakava trajekt. Prenočiva na znanem postajališču pred ledenikom Svartisen. Mrzla noč!
img_3064_resize
[SinglePic not found]
img_3089_resize
img_3225_resize

18.7.: Zjutraj se odpraviva na ogled drugega največjega gravitacijskega jezu na Norveškem in potem naprej proti Bodo-tu. Na eni izmed peščenih plaž ob cesti se ustaviva in pozajtrkujeva. Andreja medtem izkoristi lepo plažo za slikanje, jaz pa malo podremljem. Dobiva idejo, da bi bilo fino, če me zakopljeva v mivko. Operacija uspe in ko se zbašem ven, sem ves od mivke. Hočem v morje, ampak je tako mrzel, da me mine. Pobašem svojo opremo in se odpravim prot avtomobilu. Nekje na poti z nogo nabijem v leseno palco, ki gleda iz tal. Pogledam nogo in vidim, da imam v nogi dober centimeter dolgo leseno palčko. Nič ne boli, ampak ne morem je izvleči. Ne preostane drugega kot da greva k zdravniku. Ko ga najdeva, pravi da bo tukaj šele čez pol ure, saj mora priti iz oddaljenega mesta. Medtem mene začne noga boleti ko hudiča, saj je šok že mimo. Ko pride zdravnik, začnemo z operacijo:) V nogo mi da anestetik, da ne čutim oblečine, nato pa izvleče leseni del. Med čiščenjem rane debatiramo in spotoma zvem, da je Rus. Prov faca zdravnik, morm rečt. Ko končamo mi da še navodila, kako skrbeti za rano naslednje dni in predpiše antibiotike. Poiščeva prostor za spanje in ga najdeva čez 30km. Čudovit plac ob zahodni obali, tako da imava lep pogled na Midnight sun.
img_3494_resize
img_3652_resize
img_3683_resize
img_3688_resize
img_3737_resize
img_3811_resize
img_3950_resize

19.7.: Odpraviva se v Bodo. Iščeva primeren kamp, ampak v obeh kampih, ki jih premore Bodo, so tako neprijazni, da greva rajši 30km nazaj in se tam namestiva v PlusCamp. Zastonj tuši, sušilni in pralni stroj, brezplačen internet,… FEST! Plačava 17€ za nočitev. Čez dan pripraviva avto, da bo prostor za Markota, ki z avijonom prileti jutri in opereva vse cune.
Matej