Pogled iz platoja za Debelim Vrhom

Zopet se je obetal lep vikend in že nekaj časa sem si želel nazaj v Laz, pa nekako ni uspelo. Ali je bilo slabo vreme, ali pa sem imel obveznosti. Tokrat smo se zbrali Andreja, Miro in jaz ter jo mahnili v Laz izkoristiti še zadnji sneg. Rezultat so bili trije dnevi odličnega smučanja, dobre družbe in nabiranje barve na soncu.

Ker je imela Andreja v petek še službo, sva zjutraj štartala sama z Mirotom. Med vožnjo na planino Blato sva se smejala Hribarju in Serpentinšku na radiju GaGa. Parkirala sva ob cesti in iz avta zložila opremo. Ker je toplo vreme pobralo že kaj precej snega, od avta nisva mogla nadaljevati s smučmi, zato so romale na nahrbtnik, midva pa peš v hrib. Sem in tja so se še pojavljali fleki snega, sicer pa se je prvi stalni sneg začel šele po dobri uri hoje, ko se pot zravna. Tam sva nataknila smuče in jo s strumnim korakom švignila do planine. Pred nama se je samo bežno videla sled prejšnjega tedna, zato sva bila na čase v dvomih ali sva na pravi poti, ampak na koncu vseeno uspešno prispela na planino. Odklenila sva kočo, notri pustila vso nepotrebno opremo, na hitro nekaj pojedla in se odpravila naprej.
Na parkirišču
Izvoz za planino Laz
Začetek snega
Še zadnji klanec
Planina v Lazu

Ker je bila ura že popoldanska, sva se odločila, da jo mahneva samo do Lazovškega prevala. Malo sva cikcakala po gozdu, saj pred nama ni bilo sledi, a naposled sva le našla flanko. Od tam pa strmo navzgor. Spodaj je bilo nekaj splazenega snega in zato malo manj prijetna hoja, zgoraj pa je bila flanka čisto gladka in tako sva bila v slabi uri na vrhu. Jasno vreme in topel sonček naju je prepričalo, da sva se vsedla na bližnjo skalo in se lotila piva in sendviča. Užitek ni trajal dolgo, saj je po parih minutah začel pihati hladen veter in bil je čas za vožnjo v dolino. Bova že pri hiši uživala sonce. Snela sva kože, zapela okovje in pancarje, nadela rokavice in se spustila  v dolino, medtem pa vriskala in plašila okoliške svizce:)
Pogled proti Lazovškemu prevalu
Utrinek
Tudi v hribih nima miru
Debeli vrh in flanka
Pogled na drugo stran Lazovškega prevala
Na poti k počitku
Smuka

V hiši sta naju že čakala oskrbnik in njegov kolega. Pred hišo smo prinesli stole in pivo ter se prepustili užitku. Od daleč nas je spremljal tudi svizec. Proti večeru pa je prispela tudi druga skupina in na koncu še Andreja. Po večerji smo za mizo še debatirali do 10 ure, potem pa se počasi spravili spat.
Uživanje pred hišo
Svizec na desni strani
Tudi Andreja je prišla
Družba za mizo

Naslednje jutro smo se zbudili v jasno vreme, ki se je pokrilo z oblaki še preden smo dodobra vstali. Izza Ogradov se je valil črn oblak, ki ni obljubljal ravno suhega vremena. Vseeno smo se odločili, da jo mahnemo proti Zadnjemu Voglu. Smuči na noge in marš. Hitro smo se prebili skozi gozd in že šibali po grapi navzgor. Spodnji del je bil zopet precej splazen in občasno težko prehoden. Trmasti kakor smo, smo kljubovali vsem plazovinam in kmalu bili pod Hladilnikom. Sledil je razgled na okoli in kratek počitek. Nadaljevali smo v desni breg, kjer smo na vrhu brega zagledali Zadnji vogel v megli. Padla je odločitev, da jo mahnemo samo do bližnjega sedla, saj na Vogel nima smisla riniti v megli.
Slabo vreme in naša današnja pot
IIIja
Vzpon po grapi
Planina v Lazu od blizu
Pogled na Hladilnik
Andreja trmasto nadaljuje:)
Vrh

Z Andrejo sva se ustavila na sedlu, Miro pa jo je mahnil še slabih 100m naprej na bližnji vrh. Posmučala sva odlične flanke do vznožja Hladilnika, kjer sva snela smuče in se dvignila na melišče(s prva sva hotela v Hladilnik, ampak nekako ni bilo prave volje). Andreja nama je vsak korak sledila s fotoaparatom in beležila utrinke. Smuka je bila kljub slabemu vremenu odlična, samo kot ponavadi, prekratka. Po svojih stopinjah smo našli pot nazaj skozi gozd in se razorožili pred kočo.
Smučanje
Dvojica smučarjev
Naš fotograf
Smučanje
Posvetovanje o nadaljevanju poti

Miro se je v soboto zvečer odpravil domov, midva z Andrejo pa sva ostala še v nedeljo, saj se je obetalo lepo vreme. Ekipa pred nama je že ob šestih štartala proti Kanjavcu, midva pa sva ob osmi uri odrinila proti platoju za Debelim vrhom. Ker je bila pot do Lazovškega prevala še v senci, je bil sneg nekoliko bolj trd kot v petek in pot za Andrejo lažja, saj je bila peš. Lazovški preval sva dosegla v 50 minutah in na vrhu je seveda sledil foto session.
Lepo nedeljsko jutro
Andreja grize v strmino
Pod vrhom
Debeli vrh
Ogradi iz Lazovškega prevala

Pot sva nadaljevala po flanki za Debeli vrh. Razlika v snegu je bila občutna, saj je sonce na sneg sijal že od zgodaj zjutraj in tako dodobra stopil podlago. Andreja je zaradi udiranja napredovala bolj počasi, ampak se nama tako ali tako ni munilo nikamor, saj sva imela na razpolago celi dan. Med potjo sva opazovala nekaj manjših plazov, ki so se valili iz Debelega vrha in se “prepirala” o tem, ali bo opast šla v dolino danes ali kak drug dan:) Skozi pogovor sva nevede dosedla plato. Kot ponavadi, je na cilju pihal veter. Medtem sva opazila tudi našo skupino an vrhu Kanjavca, ki se je ravno odpravljala nazaj v Laz. Sklenila sva, da jo počakava in poslikava. Ker je bil na vrhu veter, sva se zato spravila malo nižje v zavetrje.
Naprej za Debeli vrh
Vrh dosežen
Počitek
Prečenje proti Kanjavcu
Triglav
Osvojila sva vrh
Vračanje naše ekipe

Ko sva poslikala našo četico, sva ji tudi midva sledila v dolino. Andreja me je med tem ujela tudi v kakšnem zavoju.
Spust in uživancija
Spust in uživancija
Spust in uživancija
Skupina
In dol
Po

Po končani malci in pivu pred kočo, smo kočo zaklenili in se odpravili proti Planini pri Jezeru. Četica je odšla naprej, midva z Andrejo pa sva jo lepo počasi mahala proti planini. Od planine mi je uspelo smučati kakih 50 višinskih metrov, potem pa sem moral sneti smuče in jih pripeti na ruzat ter sestopiti peš.
Jezero na poti
Sprehod po gozdu
[SinglePic not found]
Nošenje smuči

Zopet nam je uspel odličen vikend v Lazu. Za letos se bo turnosmučarska sezona počasi končala, za naslednje leto pa že vemo, kje bomo preživeli večino zime:)

Hvala Andreji in Mirotu za odlično družbo in slike.

Matej