Sormiou

Prva dva dni sva preživela v plezališču Sormiou, kakor se tudi imenuje zaliv, v katerem se nahaja. Kako čudovita narava se skriva samo par korakov iz 2 milijonskega mesta.

Ura je 7.40 in zazvoni alarm. Še preden dodobra odprem oči, je Nina že pokonci in se pripravlja na odhod. V svojih 24 letih še nisem doživel, da bi nekdo tako hitro vstal. Nekako se iz postelje skobacam tudi sam in odpraviva se en štuk nižje na zajtrk. Kofe, mlek, croissant in domača marmelada. Mmmmjamy:) Naposled se usedeva v avto, Nina v roke zagrabi načrt poti in mahneva jo proti Marseillu. Za tunelom cesto zapustim na narobnem izvozu in seveda ne znava nazaj na avtocesto1. Po kakih 20 minutah iskanja uvoza se le odločiva in vžgeva ročni GPS2. Nastaviva cilj Sormiou in GPS prepustim Nini, ki me vodi po Marseillskih ulicah. Kar naenkrat sva izven mesta in se dvigujeva na sedlo, na vrhu pa se odpre čudovit pogled na noro pokrajino in skale. Skoraj ne moreva verjeti svojim očem.
Jutranju rush hour

Na dnu doline plačava 3€ za parkirišče, napokava opremo in se odpraviva proti vrhu grebena na desni strani. Med hojo proti vrhu lahko opazujeva čudovito naravo povsod okoli naju. In to samo lučaj stran od Marseilla.
Pogled na parkirišče
Zaliv Sormiou

Na vrhu se spustiva nazaj proti morju po dokaj strmi poti. Občasno so v pomoč jeklenice, ki pridejo še kako prav.
Spust proti sektorjem
Skalnata obala

Ustaviva se v sektorju Apanaou, kjer so težavnosti v glavnem okoli 5c. Prvi dan nisva hotela pretiravati, saj so bili pred nama še trije lepi sončni dnevi. Ker sva imela časa ogromno, sva se smeri lotila kar od desne proti levi. Vsake toliko časa je pod smerjo napisano tudi ime, da se lažje orientiraš. Skala je bila čudovita in dobro razčlenjena. Plezalke so ves čas odlično držale, tudi na tistih delih, kjer je bilo potrebno stopiti na trenje. Smeri so bile vse opremljene z lepljenci in to precej na gosto.
Jiiha
Plezanje
Nina se pripravlja
Študiranje smeri

Med malico sva opazovala navezo starejšega para, ki se je mudil v dvorastežajni smeri v sosednjem sektorju.
Naveze v sosednjem sektorju
Malica

Po malici sva splezala še preostalih nekaj smeri, nato pa se odpravila pogledati, kaj se skriva za vogalom.
Nina v smeri
Le kaj je za ovinkom?

Odpre se pogled na ogromen sektor oziroma kar 2 sektorja: Partie Gauche in Partie droite, kjer najdemo smeri med 4a in 7b. Skočiva do dveh plezalcev, ki imata novejši vodniček in ju prosiva, če lahko narediva fotografijo sektorja, da se bova lažje orientirala. Ostane nama še ravno dovolj časa, da odplezava eno smer, potem pa se odpraviva nazaj proti avtomobilu.
Ogromen sektor
Proti večeru
Večer v zalivu Sormiou

Naslednje jutro naju pričaka jasno vreme. Sledi vožnja skozi Marseille in skok v E.Leclerc, kjer kupiva verjetno najdražje pomaranče. Nina je po nesreči pritisnila na Papayo in tako naju je kila pomaranč prišla malo več kot 8€. Matej je zadevo za “info pultom” uredil in dobila sva vrnjen denar.
Pogled iz
V trgovini
Verjetno ene najdražjih pomaranč

Pred avtom natakneva pasove, mimo pa prisopiha tudi paznik parka in nama pokaže, kje je hoja prepovedana zaradi zaščitenih rož, ki rastejo samo tukaj. “Hvala, se bova izogibala.” Nahrbtnik na rame in hop v hrib, kjer Sormiou zopet postreže s čudovitimi razgledi.
Matej natika pas
Trkizno morje
Milina
Sormiou
Utrinek
Nina proti vrhu

Pot naju vodi mimo votline za ogled sončnega zahoda, spust proti morju, mimo včerajšnjega sektorja do sektorja Partie Gauche, kjer sva včeraj zvečer že plezala.
Jama za gledanje sončnega zahoda
Horuk za ovinek
Morje
Na koncu rta

Pod steno se razkomotiva in začneva plezati. Glede skale in opremljenosti se kaj veliko ne razlikuje od včerajšnjega Apanaou. Odlično opremljeno, odlično vrtano, odlična skala. Ima pa sektor eno posebnost. Ker je precej blizu morja in obrnjen na jug, veter ves čas na steno odlaga sol in zato se cela stena sveti, kot da bi bila lakirana. Seveda sol od prijemu ne ostane na steni in posledično so vse smeri precej spolzke3. Na žalost tudi magnezij kaj veliko ne pomaga, tako da je plezanje precej bolj zahtevno, kot bi bilo na suhi skali. Vseeno naju to ni odvrnila od uživanja. Tudi glede ocen sva se oba strinjala, da so realne in ne pretiravajo v nobeno skrajnost. Na vrhu smeri je večinoma rinka in se je potrebno prevezati. Sem pa ta dan doživel še nekaj novega in sicer prvo večraztežajno smer. Sicer dolgo slabih 50m, ampak za seme je pa bila:)
Abzajl
Matej
Tale 6a+ bo fajna
Sektor

Nina se je sem in tja malo pozabavala, jaz pa sem non stop sanjal o hrani. Ne vem od kje tak apetit:)
Nina se spet afna
Na glavo!
Malica

Po malici sva se preselila še malo bolj v desno v Partie droite in se odločila povzpeti po malo bolj razčlenjeni skali. Fina plezarija, samo drselo je pa od soli ko hudič!
Razčlenjena skala
Nina po kristalih
Mokanje

Proti večeru je sledilo malo počitka pod steno in nastavljanje sončnim žarkom.
Popoldanski počitek
Nina si ogleduje vodniček
Z zahajajočim soncem obsijane skale

Za zaključek dneva sva se dvignila malo višje in tam pogledala sončni zahod.
Sončni zahod
Sončni zahod
2-finger pocket
Osvojitev vrha

Še en fotosession v skali:)
American next top model
Nina pozira

Čeprav so svedri vsi inox, vponke niso.
Zarjavele vponke

Sledi še met vrvi za abzajl in spust v dolino.
Nina meče štrik za abzajl
Ne more da nebi:)

Dostop in sektorja, ki sva ju obiskala,  v Google Earth:

Plezališče Sormiou

Prijetno utrujena se odpraviva domov na večerjo in potem čim prej spat, saj sva komaj čakala naslednji dan in plezanje v “ta visoki” steni.

Matej


  1. nebi o tem, kako imajo tukaj narejene uvoze/izvoze
  2. avtomobilski je po nesreči ostal doma
  3. ne sicer toliko, kot če bi bile mokre