Pod Ramayano

Ker z Barbi nisva dobila lednih vijakov, je odpadlo ledno plezanje v koritih Kokre. Ker nama doma ni bilo biti, sva se odpravila proti Primorski, kjer so bile obljubljene nič kaj zimske temperature in plezanje v skali.

Šele okoli pol desete ure se spokava iz Barbinega stanovanja proti Primorski. Malo pred Postojno se zjasni in začne naju greti toplo sonce. Kmalu se znebim softshella in ugasnem kurjavo. Avtocesto zapustiva na izvozu za Socerb in se po makadamu pripeljeva do parkirišča nad plezališčem. Z razgledne točke gledava most in čudovito jasno vreme. Danes bomo plezali, pa čeprav smo sredi zime.
Pogled na most

Pod stenam je bilo že polno ljudi, zato sva kar nekaj časa iskala prosto smer za ogrevanje. Po dolgem času sem zopet plezal v skali in nisem hotel začeti s nečim težkim, sploh ker mi skala v Kalu ne paše preveč. Če me spomin ne vara, sva za ogrevanje splezala smer Poč. Ker je bila ravno prosta, pa sva se lotila še Gosenice.
Aktivno v Kalu
Plezalci že napenjajo mišice
Barbi se pripravlja na varovanje
Barbi v Gosenici
Jeeej, do vrha!

Ker je bilo v tem delu sektorja en kup ljudi, sva se midva premaknila malo bolj desno in se zapodila v plato Beetlejuice. Tako kot decembra, mi je tudi tokrat ni uspelo zlesti. Hudič je, ko pozabiš, kje so že bili tisti pravi grifi in stopi. No, naslednjič bo šlo lažje:) Tudi Barbi se jo je lotila, a ji je delala nemalo problemov in se je vdala. Namesto v Beetlejuice je svoje mišice pteregnila v Sorogat-u.

Sonce je v gozdu začelo izgubljati moč, zato sva jo mahnila po hosti naprej v sektor G, kjer je sonce še vedno močno pripekalo. Potrebe po puloverju kar naenkrat ni bilo več. Tudi ostali okoli naju so bili istega mnenja.
Tudi v sektorju G se je aktivno plezalo
Utrinek
Stene

Za nekaj časa sva legla pod stene in na pogled plezala vse živo, od 5a do 7b:)
Plezanje na poglede

Za konec sem se lotil še čudovite smeri Ramayana in Matako Koyama, potem pa sva imela dovolj in pospravila opremo.
Pod Ramayano
Ob sončnem zahodu

Po uspešnem plezalnem dnevu je obvezna regeneracija v obliki hmeljevega napitka. Ker je bilo tako lepo vreme, nama je bilo škoda iti v gostilno. Namesto tega sva se zapeljala do Socerba. Ko sva prispela na vrh, so soncu bili zadnji trenutni. V soju oranžnih žarkov sva srkala pivo in klepetala…
Sončni zahod na Socerbu
Barbi
Radler za voznika

Spotoma pred nama zapozira še Mogočnih 51, kot jih je poimenovala Barbi. Na žalost je peta pobegnila, preden sem iz zadnjih sedežev potegnil fotoaparat.
Mogočnih 5

Sonce se je skrilo za horizont, midva pa sva zagnala Hondo in se odpeljala domov, zadovoljna, da sva po dolgem času2 zopet plezala v skali.

Matej


  1. Magnificent 5
  2. vsaj jaz, Barbi je bila to zimo bolj pridna