Panoramski posnetek razgleda iz sektorja Pararele Napoleonica

Napoved je obetala skoraj poletne temperature na obali. Kot nalašč je bilo vreme primerno za uresničitev Anjine dolgomesečne želje po poizkusu plezanja v skali. Pa sva šla v Napoleonico, kjer je skoraj vedno toplo in zaščita pred burjo.

Najino odisejo sva začela v mrzli in megleni Gorenjski in sta se počasi, a ustrajno, prebijala proti Primorski. Temperature so za Postojno počasi začele naraščati, megla pa se je razkadila in ugledala sva sonce. Malo sva se zgubila na poti do plezališča, a ob 11 sva že stala na parkirišču, oba obložena z plezalno opremo.

Sledil je sestop do sektorja Pararelle, ki ponuja največ lahkih smeri, ki so bile primerne za Anjo. Hitro smukneva v pasove in jo ucvreva v prvo smer.
Priprave
Pogled na morje
Prva Anjina smer
Ja živjo iz vrha

Sledi tečaj vpletanja osmice, ki se je potem odvijal še cel preostanek dneva, a proti koncu sem bil samo še nadzorni, ki sem preveril, ali je pravilno vpletena.
Pa druga zajeda

Smeri so padale, eno za drugo. Anja je brez problema opravila s smermi tja do 5b. Res je kar pravijo, da imajo punce prirojeno tehniko, za razliko od descov, ki hočemo na začetku vse rešiti z močjo, pol nas pa navije po prvi smeri(če imamo srečo, sicer že na polovici smeri).
Pa druga zajeda
ZATEGN!
Inštruktor
Na poti na najvišji vrh

Za konec sem še sam splezal eno smerco za dušo in tako smo zaključili naš izlet(kasneje sta se nama pridružila še Jože in Evgen).
Gužba v plezališču
Za na konec
Prehod v previs
Otresanje

Prav fino je bilo, sploh pa ni bilo niti najmanjšega občutka, da smo sredi zime. Čudna je letošnja zima…

Matej