Na poti naprej

Leto je na okoli in tako kot vsako spomlad, smo se tudi letos odpravili v Paklenico, da se malo uplezamo v daljših smereh, preden se podamo plezati v hribe. Ključ močni burji, ki je pihala celi vikend, se Tine, Ana, Simona in jaz nismo dali.

Predvideni plan odhoda pozno popoldan se je zavlekel v večerne ure, tako da smo proti Pakli odrinili šele okoli devete ure. Brez kakšnih posebnosti smo malo čez eno ponoči prispeli v Starigrad. Zaradi pozne ure smo se parkirali kar na plaži in v gozdičku postavili šotore, ter se po hitrem postopku spravili spat, saj sva s Simono želela kar se da zgodaj vstati in se odpraviti v Paklo.
Na postajališču

Ura je bila 6 zjutraj, ko je zazvonil alarm. Prav z muko sem se skobacal izpod tople spalke v hladno jutro, ki ga je dodatno hladila še močna burja. Ana in Tine sta medtem še veselo spala pod toplimi spalkami. Medtem ko s Simono v avtu zajtrkujeva, se nama pridruži še Tine, ki naju nato tudi odpelje do parkirišča v Pakli.
Jutro ob morju
Veliki Kuk

Prvotno sva imela s Simono planirano plezanje smeri Mosoraški, ki pa je zaradi vetra odpadlo. Tine nama je priporočil smer Zgrešeni v Stupu v Velikem Kuku, ki je bila vsaj deloma zaščitena pred vetrom. Ko sva prispela pod vstop, pa sva se premislila in se rajši odpravila v sosednjo rahlo težjo in daljšo smer imenovano PIPS(6a, 200m). Kljub temu, da je smer skrita za vogalom, je vseeno veter uspel najti pot do naju in naju hladil celotno smer.

Smer PIPS poteka po zahodnem delu stebra v Velikem Kuku in moram reči, da mi je bila zelo všeč. Prava hribovska smer, ki poteka večidel po raznih počeh in zajedah. Kljub oceni 6a, se je tako meni kot Simoni, in kasneje tudi Ani in Tinetu najtežji zdel drugi cug, kjer na detailu zmanjka dobrih stopov. V ostalih cugih pa je potrebno sem in tja malo pomigati, pravilno postaviti noge in brez problema jo splezamo. Tudi štanti so udobni in prostorni, a vseeno več kot 2 navezi ne prenesejo brez drenjanja. Navrtano je dobro(sicer ne tako pogosto kot v plezališčih), pogosto pa med svedri najdeš tudi še kakšen klin.
Prvi cug v PIPS-u
Na štantu
Simona gre v višave
Pajca na štantu:)
Za robom naprej

Na vrhu počakava še tržiško navezo in skupaj odabzajlamo navzdol.
Na vrhu PIPSa skupaj s tržiško navezo

Nevedoč, se medtem, ko se mi nastavljamo sončnim žarko na vrhu, v smer ravno podajata Ana in Tine. Tudi onadva sta uživala in kot sem že rekel, prav tako imela nekaj težav v drugem cugu:) Pa pomojem sta zjutraj jedla eno pokvarjeno(Tine, da ni bla od prejšnga dne?:P) salamo, k jima je ustnce pa oči neki čudn vlekl:)
Stari klini
Tine in Ana
Kam pa zdej?

No, ker s Simono še nisva imela dovolj, sva se odločila, da skočiva še v Celjski stup(5a, 150m). Simona se javi za prvi cug in pot pod noge. Suvereno spleza do vrha brez problema. Na žalost ne morem enako reči zame, saj mi je kmalu po vstopu na gladkem stopu spodrsnilo in še sam ne vem, kdaj sem uspel zagrabiti za komplet. Na, pa smo tehničarl:) Z ostalimi cugi potem ni bilo več težav. Je pa smer malo manj gosto vrtana, sploh ostali cugi, ki pa so sicer lahki.
Na sončku v Celjskem stupu
Mato
Na vrhu
Plezanje navzdol

Iz vrha spremljava Ano in Tineta, ki abzajlaza po BWSC-ju.
Tine in Ana abzajlaza v BWSCju

Sestopiva iz Ćuka in na promenadi se srečamo z Ano in Tinetom. Odpravimo se do avtomobila na malico. Ana in Simona se odločita še za eno smer(Andy & Max), midva s Tinetom pa za pivo pri Dinkotu:) V Dinkotu se nam pridruži še Sašo in kolega in skupaj pokramljamo o dogodivščinah v Pakleniških stenah.
Andy & Max
Pivo pri Dinkotu

Rahlo prtusani se odpravimo na plažo na večerjo. Razdelimo si delo, kjer punci narežeta in skuhata eno najboljših omak1, Tine skrbi za morsko vod2, jaz pa za mešanje makaronov in odlivanje vode:)
Večerja ob morju
Ta bolš makaroni

Utrujeni od plezanja in s polnimi želodci se malo po enajsti spokamo v šotore in nastavimo alarme za zgodnjo uro. Upamo tudi, da se bo burja čez noč umirila in da bomo jutri lahko plezali tudi v severnih stenah.

Burja je sicer malenkostno ponehala, še vedno pa ni bilo takšne vročine, kot 14 dni nazaj. Zjutraj me Simona razveseli z besedami: “Mato, a bi midva kako urco kasnej štartala?” “Z največjo komoto” se zasliši iz mojih ust in že spim naprej. Prav počasi vsi skupaj, nekaj ur kasneje, pozobamo zajtrk in se okoli desete ure počasi skobacamo proti vstopu v sotesko. Zaradi pozne ure parkiramo kakih 300m pred parkiriščem in jo počasi mahnemo v breg.
Zajtrk
Manekenke
Simona v vstopnem bolderju:)
Skupinska v Pakli
Simona gleda Celjski stup

S Simono sva imela plan splezati Centralni kamin, a se premisliva, ko vidiva gužbo na štantih. Namesto tega se odločiva za Anin predlog, da jo mahneva v Danajo(5b, 100m) in potem nadaljujeva v Brid za veliki čekić(5b, 150m) na vrh Aniča Kuka. Tudi Ana in Tine gresta v isto smer, saj gresta plezati smer Pero(5c, 80m).
Zaljubljena med prečkajem potoka
Zaljubljena med prečkajem potoka
Proti vstopu v Danajo

S Simono veselo zagrizeva v smer in se po šalcah brez problema privlečeva do vrha smeri. Smer je čudovita, vedno dobri oprimki pa omogočajo tudi elegantno plezanje in malo eksperimentiranja s postavljanjem nog in pridobivanja poguma za stopanje v plato.
Simona na vrhu Danaje
Simona na vrhu Danaje
Matej
Tine v Peresu

Ravno, ko se Simona odpravi naprej v Brid, pa izza vogala priletita Tine in Ana. Medtem ko Simona pleza, imamo mi foto shooting:) No, Ana in Tine ga imata že tako ali tako celi vikend, meni pa se ne da preveč pogosto vleči krave od EOSa iz nahrbtnika.
Simona nadaljuje v Bric-u
Na poti naprej
Ana
Zataknjen štrik
Ana in Tine

Medtem ko se midva s Simono “matrava” v prečki in poči, pa zaljubljenca uživata v lovljenju sončnih žarkov na vrhu stupa.
Ana in Tine
Tine
Prečka
Simona
Brr zebe

Na štantu naju fino prepiha in zopet si želiva sonca, zato jo, kar se da hitro, potegneva dalje. Medtem naju iz sosednje stene pozdravlja Sašo.
Zračna smer
Po kaminu
Utrinek
Utrinek

Nadaljevanje smeri je dokaj preprosto, za zabavo pa poskrbi kamin v petek cugu. Na voljo nimamo prav veliko oprimkov, le kanal, kamor bašemo nogo. Plezanje je precej podobno plezanju pok na Norveškem. Čeprav ni bilo težko, mi je bila zadeva psihično kar naporna. Medtem sem se spomnil tudi na Dinkota in obljubljeno kosilo/večerjo pri njemu, tako da sem si čimprej želel priti na cilj:) Po treh dodatnih cugih sva bila na vrhu.

Sestop iz Aniča se je vlekel kot ponavadi. Naslednjič bom rajši izbral abzajl, pa čeprav traja dlje:) Simoni se je uspelo tudi izgubiti, a sva se hitro zopet našla.

Na parkirišču naju pobereta Tine in Ana in odpravimo se na zasluženo večerjo. Mesni krožnik paše kot ata na mamo, potem pa gasa proti domu. 4 ure kasneje smo doma v svojih posteljah. Odreže me kot keks.

Odličen vikend, sliko malo popači burja, ampak na to človek ob toliko dobrih stvareh pozabi. Komaj čakam naslednji plezalni izlet!

Matej


  1. kljub pomanjkanju začimb
  2. sol smo seveda pozabili doma