Pogled iz vrha Slemenove špice na okoliške hribe

Napoved ni bila ravno obetajoča, ampak glede na pretekle dni je bilo napovedano oblačno vreme dovolj, da  sva se z Andrejo spravila na Slemenovo špico. Že velikokrat smo jo želeli osvojiti pozimi pa nam nekako ni uspelo. Ali smo se rajši odpravili na Mojstrovko ali pa prišli do sedla Vratca in obrnili, ker nismo imeli krpljov za nadaljevanje. Tokrat sva imela vso bojno opremo s seboj in sva osvojila vrh:)

Prihod na Vršič nama je dal predstavo o količini letošnjega snega. Na vrhu je še vedno med 2m in 6m snega. Zanimiva vožnja po cesti, medtem ko je levo in desno samo stena snega. Kot v bob stezi. Na vrhu seveda nisva bila sama, saj so se na Mojstrovko že valile kolone smučarjev. Ampak najin cilj je bil danes tako ali tako drug. Po stilski preobrazbi sva nekaj časa iskala primerno mesto za vzpon na navpično steno snega. Po osvojitvi prvega “vrha” sva jo udarila proti sedlu Vratca. Sneg je bil presenetljivo trd in na čase sem pogrešal serenače, saj mi je smuče kar malo spodrsavalo. Nenormalno za konec aprila. Zahtevano višino sva pridobila na prvi flanki, nato pa je sledilo dolgo prečenje do sedla. Medtem se je na posameznih delih Andreji kar globoko udiralo zaradi borovcev. Na koncu sva le dosegla sedlo in odprl se nama je čudovit razgled na nedotaknjeno pokrajino. Resno, videla sva samo ene že dobro zabrisane sledi.
Andreja ob steni snega
Na Mojstrovki se že valijo procesije
Andreja grize v hrib
Sledilo je dolgo prečenje pobočja

Na drugi strani sedla sva se dvignila nekaj metrov in na hitro naredila par panoram in poslikala okolico, ki je bila čudovita kljub oblačnemu vremenu!
Pogled iz sedla Vratca
Tudi Andreja se dvigne par metrov, da dobi boljši razgled

Nadaljevala sva po letni poti proti Špici. Kmalu je izza oblakov začel kukati sonce in Andreja je že skakala od veselja. Že prej je njej Canon trpel, sedaj pa ni imel niti zajeti sapo. Za seboj sem ves čas poslušal “škljoc škljoc!” Bo vsaj dovolj slik sem si mislil:) Kmalu sva krenila iz letne poti in se usmerila malo po svoje, odkrivati dele, ki jih poleti ponavadi ne. Pozimi je vse toliko bolj zalito in dostopno. Prečila sva vznožje plazu in se kmalu zopet priključila na letno pot.
Vesela Andreja, ker se jasni
V akciji
Pogled na Mojstrovke
Dolina za Mojstrovko
Plaz
Slemenova špica

Pred nama je bil še zadnji vzpon. Jaz sem ga prehodil cik-cak, Andreja pa kar naravnost navzgor. Na “platoju” se je odprl, za Slemenovo špico znan, čudovit pogled na Jalovec in Kotovo sedlo. Opazila sva tudi kar nekaj smučarjev v Ozebniku in nekaj na Kotovemu sedlu. Mater so morali uživati. Midva sva naredila še par slik in skočila na vrh.
Še zadnji vzpon
Vzpon na plato
Razgled na platoju
Plato na Slemenovi špici
Pogled na Jalovec
Jalovec in Kotovo sedlo

Na vrhu se odpre še širši razgled na okolico. Celotna dolina Tamar, od Ponc do Mojstrovke! Tukaj bo malica. In je tudi bila, dokler se nisva ohladila, potem pa naju je hladen veter spravil nekaj 10m nižje. Seveda je bila to idealna možnost za nekaj ogrevalnih zavojev. Podlaga je bila NORA! Ravno prav odmrznjena, spodaj pa trda podlaga.
Proti vrhu
Za spomin
Pogled iz vrha Slemenove špice na okoliške hribe
Jalovec
Smučarija
Prvi zavoji so bili odlični

Po končani malici in nastavljanju soncu je bil čas za odhod. Izza Jalovca so se že kazali temni oblaki in nisva želela dežja na poti nazaj. Nazaj sva se vrnila pod stenami Mojstrovke, kjer vodi tudi letna pot. Zanimiva pot, ampak rahlo bolj utrujajoča kot po dolini. Sploh za Andrejo s krplji. Naposled sva le prispela do sedla, kjer je sledilo snemanje kož in priprava na smuko. Prečil sem nekaj terena, da sem prišel na flanko, po kateri sem bil prvi smučar. Čisto drugače kot Mojstrovka, kjer moraš z lupo iskati nezvožen del strmine. To bo uživanjcija sem si rekel. In res je bila! Podlaga ravno prav odmrznjena, da se je dalo lepo smučati!
Počitek na platoju
I'm on the top of the mountain
Vračanje pod stenami
Da vidimo, če se da smučati na drugo stran
Čista uživancija med spustom v dolino
Presmučana pot
Ali kdo najde Andrejo?

Po prihodu v dolino me je kar prijelo, da bi ponovil vajo, vendar bi me morala Andreja v tem primeru čakati spodaj in sem plan odložil na drugič, ko bo tudi sama imela s seboj smučke.

Fantastičen nedeljski izlet in še ena potrditev, da je bil nakup turne opreme eden mojih najboljših nakupov. Upajmo samo, da bo sneg še dolgo držal:)

Andreji se zahvaljujem za dodaten slikovni material, da sem na svojem blogu vsaj sem in tja na sliki:)

Matej


Andrejine slike