Pogled proti Trianglu

Včerajšnji pogled na kamero na vrhu Triangla me je prepričala, da je čas, da zopet zajaham turne dile in svojo debelo rit spravim v pogon.

Kar suša je zadnje mesece. Tole kislo vreme in kup nepredelanega snega me nikakor ne vleče v hribe. Rad sem v hribih ko je lepo vreme, občasno tudi ko je slabo, a tole letošnje pa je že prav odbijajoče in me ob misli, da bi šel v hribe, hitro mine vsa motivacija. Ponavadi namesto v hribih končam na stenci.

Danes sem se odločil presekati to monotonost, saj sem na spletni kameri opazil od sonca obsijana pobočja v okolici Zelenice. Po končanem jutranjem delu hitro v avto vržem smuči, palice in pancarje, ter se odpravim proti Ljubelu. Tam se preobujem in z Miši se hitro lotiva terena, da nama nebi sonca prekrili oblaki, ki so se vili preko Begunjščice. Na žalost sva bila prepozna, saj se je sonce skrilo kmalu po začetku vzpona.
Samevajoča žičnica na Zelenici
Smerokaz

Namesto naravnost proti vrhu, sem tokrat ponovno izbral “ratrag” cesto po desni strani gozda. Že takoj na vstopu znak svari pred nevarnostjo plazov, kasneje pa tudi kup plazov, ki so se speljali iz terena nad potjo. Danes so razmere zgledale dokaj stabilno, zato sem se kljub temu odločil nadaljevati, le mimo bolj odprtih terenov sem povečal tempo in imel oko ves čas usmerjeno v teren nad menoj.
Proti
Znak, ki svari pred pogostimi plazovi

Šentanski plaz je dodobra zalit, kot tudi vse grape, kar jih poznam v Begunjščici. V Lenuhovi verjetno sploh ni več nobenega skoka, za razliko od Januarskega potepanja tam okoli.
Pogled proti Lenuhovi grapi
Severna stena Begunske Vrtače

Ko se približava koči, pa se ravno nad vrhom Triangla pojavi luknja v oblakih in vrhove obsije sonce. Čudovit pogled!
Pogled proti Trianglu
Snega je za april ogromno
Smučišče Triangel

Kljub temu, da me noge že prav pasje pečejo, pozna pa se tudi odsotnost hribov zadnja dva meseca, se odločim stisniti še do vrha Triangla. Že takoj mi je bilo jasno, da kakšne nore smuke ni za pričakovati, saj je teren zvožen in pomrznjen, a bo vzpon dober vsaj za kondicijo. Ob občudovanju razgleda in iskanju grap v Begunjščici pot hitro mine in že stojiva na vrhu, kjer je od mojega zadnjega obiska zrasla tudi vremenska postaja.
Pod vrhom
Okno lepega vremena
Begunjščica
Ku-ku

Na vrhu pa še ena slika v Mirotovi kompoziciji:)
Kompozicija

Hladen veter in odsotnost sonca me odvrneta od posedanja na vrhu. Hitro pospravim kože in odsmučam nazaj proti avtu. Na vrhu je sneg trd in je smučanje precej naporno, nižje od koče pa je že spomladanski gnivc in tam uživam med kratkimi zavoji… Noge pa pečejo, da sem moral narediti pavzo vsakih 100 višincev:)

Na koncu mi sonce še prav lepo osveti tudi sosednjo Košutico.
Kočutica

Pa smo spet mal dile peljali na izlet. Da robniki ne zarustajo:)

Matej