Begunjska Vrtača, Veliki vrh in Vrtača v ozadju

Spet se je obetal lep dan in z Remicom sva se dogovorila, da ga odpeljem plezati Lenuhovo grapo v Begunjšico.

Za Remica je bil to prvi plezalni vzpon, zato se je z razlogom bal le-tega, vendar sem mu že takoj rekel, da bo stvar varna, da so razmere odlične in da bo ves čas navezan na vrv in varovan. To ga je vsaj do neke mere pomirilo.

Zjutraj pridrviva na Ljubelj in opaziva, da je pod Zelenico že kar nekaj avtomobilov. Spakirava nahrbtnike in se zapodiva po ledno/makadamski poti v gozd. Standardno jo pičiva po smučišču navzgor, zavijeva desno na “ratrak” obvoz in stopiva iz gozda na vrhu Šentanca. Gledava proti grapi in nikogar ne opaziva v njej. Očitno bova sama. Na primernem mestu se usedeva na skalo in opremiva z derezami, čelado in cepini ter zagrizeva v klanec. Zaradi trdega snega sva hitro pod vstopom.
Opremljanje
Šentanc
Pogled proti vstopu v Lenuhovo

Pod vstopom se Remic strinja, da ne zgleda hudo in da greva lahko nenavezana. “OK!” Malo popraskam po skali in sem v grapi, Remic pa si medtem časom premisli in iz vrha “detajla” mu spustim vrv, da se naveže in tako veliko lažje opravi z vstopom.
Začetek grape
Izven težkega dela

Naslednjih cca 80m nadaljujeva nenavezana, saj so štapne dobro narejene in je zadeva bolj podobna “vzponu” po stopnicah kot plezanju.
Po štapnah navzgor
Utrinek
Združitev

Kjer se levi in desni krak združita, se zopet naveževa, saj teren postane bolj pokončen in ponekod se snežna odeja zelo stanjša.
Malo po ledu
Utrinek
Remic ga kr fajta:)
Utrinek

Kmalu sva na prečki. Zaradi tankega in mehkega snega Remicu začne delovati psiha, ampak se skupaj le prebijeva mimo. Čeprav so bile police za noge odlično narejene, je stvar le naporna za prvič, ko imaš pod seboj toliko “lufta”.
Začetek prečke
V prečki

Po prečki pa gasa naprej in desno v žleb proti izhodu.
Počitek na ravnih tleh
Še zadnji detajl
Vrh

In kmalu je izza grebena pogledal najprej cepin, nato pa še Remic.
Cepin je že tukaj
Evo ga, fanta!

Med plezanjem so se nad nama razkadili tudi oblaki in tako nama ni ostalo drugega, kot da si na VIP grebenu skopleva poličko in malo pomartinčkava na toplem zimskem sončku. Razgled je bil fantastičen.
Počitek na grebenu
Begunjščica
Remic na vrhu

Sestopila sva po grapi na drugi stran grebena. Po Remičevih besedah je bil sestop veliko bolj naporen kot vzpon. Tako je ponavadi, plezati navzgor je vedno lažje kot navzdol. Pa se je ravno tako odlično odrezal in srečno sva sestopila do dna.
Sestop po grapi
Sestopna grapa

Kljub dokaj zahtevnemu vzponu zanj je bil, po njegovih besedah, na koncu dneva navdušen nad turo. Nekaj dni kasneje v inboxu: “Vcerej sem cel dan premisljeval pa brskal po netu kam greva naslednjic:)” Očitno se je fant zagrel:)

Matej