Pogled proti jugu in Hermannsdalstinden

Tudi letos ni šlo, da nebi obiskal mojega drugega doma: Norveške. Prvi dve leti sem jo zgolj opazoval iz avtomobila in krajših izletov, lansko leto sem spoznaval vertikalo, letos pa smo si podrobneje ogledali enega izmed Lofotskih otokov z nahrbtniki na ramah. Pa poglejmo, kaj vse smo videli…

Ne spomnimo se točno, kako smo z Anjo in Katjo prišli na idejo o trekkingu, a želeli smo si na Norveško. Sprva smo planirali obiskati nacionalni park Jotunheimen, a nas je vremenska napoved na koncu popeljala slabih 1000km višje, na Lofote.

In tako je prišel četrti avgust, čas našega odhoda. Skupaj z Remicom in Vidmarjem smo se odpravili proti Benetkam. Tudi onadva sta šla na Norveško, a sta za razliko od nas, imela plan kolesariti. Po čekiranju prtljage, presortiranju zadnjih gramov in čakanju na terminalu, smo le sedeli v letalu in se peljali proti Norveški. Po pristanku na Rygee letališču pa nas je čakala še 20 urna vožnja z vlakom in nato še 3 ure trajekta. JUHEJ!
Na terminalu
Na terminalu Rygee
Železniška

Vlak iz letališča do Osla je bil prav čedn in udoben. V Oslu sva z Anjo na hitro skočila po 3 Big Mac menije in za njih odštela 30€, potem pa smo že dirkali naprej proti Trondheimu. Po šestih urah vožnje skozi, v lepem vremenu čudovite pokrajine, v našem deževnem primeru pa bolj mrtve in turobne, smo prispeli na vmesno postajo Trondheim. Tam smo pretegnili noge s sprehodom po marini.
Udoben vlak
Oslo Sentral
Sprehod
Trondheim marina

V Trondheimu pa smo se usedli na nočni vlak. Malo bolj prostorni sedeži kot na prejšnjem, na vsakem pa nas je pričakal lep komplet deke, “spalnih očal”, napihljiv povštr in čepki za ušesa. Po udobni namestitvi nas je umirjeno gibanje vlaka zazibalo v trdni spanec in zbudili smo se šele zjutraj, čeprav je bilo svetlo celo noč.
Nočni komplet
Reklama za nočni vlak
Anja že spi
Prečkanje arktičnega kroga

Ob devetih prispemo v Bodo in hitro stečemo proti trajektu, ki je ravno prispel v pristanišče. Odštejemo 65€ za vse tri in se vkrcamo. Ker smo se vkrcali pred vsemi avtomobili, smo si nagrebli 6 stolov in se udobno razpakirali. Kasneje smo ugotovili, da tako ali tako na trajektu ni veliko ljudi in da je še kar nekaj klopi prostih. Takoj po štartu smo se malo pretegnili še na zunanji platformi, potem pa smo zopet padli v trdni spanec. Tri ure kasneje smo bili v Moskenesu – na Lofotih.
Prihod v Bodo
Utrinek
Vkrcanje na trajekt
Otoki okoli mesta Bodo
Sled
Anja
Moskenes

Ko smo stopili na trdna tla, se je naš trekking, Lofoti 2011, tudi uradno začel. V Tourist office smo kupili še trekking zemljevid 1:100 000, si na hitro pogledali začrtano pot za tisti dan in na rame naložili vsak svoj 23kg težak nahrbtnik.

Cilj za tisti dan je bila koča Monkebu nad vasjo Sørvågen. Tako smo se iz Moskenes-a odpravili proti 2km oddaljenemu Sørvågen-u. Tam smo zavili v eno izmed ulic in kmalu ugotovili, da smo v slepi ulici, zato smo iz cesta zavili kar na travnik oz. tam bolj mahovnik in nadaljevali direktno do izhodišča ob koncu Sørvågenvatnet jezera.
Moskenes
Moskenes
Prečkanje travnika
Utrinek

Pa se je začel vzpon na, nekaj čez 400 m.n.v visoko kočo, Monkebu. Zagrizli smo v hrib in jezero pod nami se je začelo izgubljati v dolini. Dobro shojena in suha pot je bila nekaj, česar v naslednjih dneh nismo bili več deležni. Prvo jezero, ob katerem smo hodili, se imenuje Stuvdalsvatnet in je zaloga pitne vode za okoliške kraje, zato je ob njem kampiranje in kopanje prepovedano.
Jezero in Sorvagen
Utrinek
Jezero Stuvsdalsvatnet
Princeski:)

Na koncu jezera nas je pričakal tudi manjši slap in čas za počitek. Napili smo se kristalno čiste in rahlo kiselkaste1 vode. Pa tudi razgled nas je popolnoma očaral.
Slapek
Narava
Ona in on

Kmalu smo ugotovili, da smo že kakih 200m nazaj zašli iz poti, zato smo se vrnili na pravo pot. Povzpeli smo se na plato nad jezerom. Med vzponom sta se morali punci spopasti tudi z novim tipom terena, granitne plate. K sreči jim je bila v pomoč veriga ob strani.
Vzpon po platah
Panoramski razgled na Stuvsdalsvatnet
Utrinek
Počitek

Ko smo prispeli na vrh, smo upali, da smo dosegli končno nadmorsko višino, in da moramo sedaj samo še prečiti po platoju do koče, a smo kmalu opazili, da nas čaka še en izziv. Dobrih 300m vzpona. Kar se niti ne sliši veliko in če bi bilo to pri normalnih okoliščinah, bi zamahnili z rokami in rekli: “Ah, nič lažjega!” Tako pa nas je k tlom vleklo in izsesavalo moč 23kg na hrbtu. Dodobra smo imeli razbolene tudi rame, tako da smo morali vedno več počivati, kar ni pripomoglo k hitrosti. Pa kaj čmo, stisnili smo zobe in zasopihali v strmo pobočje. Čudovitim razgledom, ki so se nam odpirali z vsakim novim korakom, se moramo zahvaliti, da je bila pot lažja in da smo lahko med vzponom pozabili na napor.
Pogled na plato
Proti vrhu
Zelena narava
Spust proti koči

Pa smo dosegli vrh Djupfjordheida, od koder je sledil še kratek spust do okolice koče, ker smo si v idiličnem okolju ob gorskem potočku postavili šotor, si skuhali večerjo, uživali v večernem razgledu in kmalu zaspali kot ubiti:)
V udobnih spalkah
Koča Monkebu

Zjutraj, ko smo stopili iz šotora, pa smo vsi obnemeli z odprtimi usti in kasneje izjavili: “KAKŠEN RAZGLED!!!!!”
Koča Monkebu in vrh Hermannsdalstinden
Panoramski razgled Monkebu

Punci sta rekli, da bosta malo izležavali pred šotorom in uživali, jaz pa nisem mogel biti pri miru in sem se odpravil v hribe, pogledati, kaj je na drugi strani grebena. Prvotno sem se želel povzpeti na vrh Munken, a sem med dostopom opazil, da je stena le preveč navpična in brez plezanja ne gre. Nič zato, sem pa zato nadaljeval naprej po grebenu proti severu in se tam povzpel na lažje dostopen vrh Veinestiden.
Ostanki zime
Odsev
Vrh Monken
Pogled proti jugu in Hermannsdalstinden
Pogled proti jugu in Hermannsdalstinden
Pogled proti Kjerkfjordu in Half Domu
Kratek vzpon na Veinestinden

Prvič sem videl Kjerkfjord in Bunesfjord iz ptičje perspektive, pa tudi za naslednje dni planirano plažo Buneset, ki jo kasneje zaradi logistike, nismo obiskali. Na severni strani Kjerkfjorda pa tudi goro, ki je po obliki zelo spominjala na Josemitski Half Dome, sicer pa se gora imenuje Segltinden.
Norveški Half Dome oz Segltinden
Plaža Buneset
Kjerkenfjord in Reinefjord
Kontrast

Ker se že nekaj časa blodil po hribih, je bil čas, da se odpravim nazaj proti šotoru, da ne bo punce skrbelo.
Pogled proti Koči in šotoru
Koča Monkebu
Utrinek

Popoldan smo pospravili šotor in se odpravili v dolino proti vasi Å. Pred tem pa smo se ustavili še ob jezeru v Sørvågen-u in malo namočili razbolele in ožuljene noge. Kmalu po tem smo med potjo opazili tudi nekaj hrbtno-plavajočih rib. Se nardi!
Med sestopom
Norveška ferata
Ob jezeru
Anja je šefica, Mato sam posluša in uboga
Sorvagenvatnet
Počivanje

Pa še GPS sled poti od Sørvågen-a do koče in mojega potepanja po hribih.
Sørvågen do koče Monkebu:

Višinski profil
Dolina Bele Vode

Dolžina poti:4.8 km
Dolžina vzpona:3 km
Višina vzpona:608 m
Dolžina spusta:1.4 km
Višina spusta:199 m
Začetna višina:14.1 m
Končna višina:423 m
Minimalna višina:14 m
Maksimalna višina:493 m

Izpred koče Monkebu do vrha Veinestinden:

Višinski profil
Dolina Bele Vode

Dolžina poti:2.9 km
Dolžina vzpona:1.6 km
Višina vzpona:972 m
Dolžina spusta:1.1 km
Višina spusta:695 m
Začetna višina:429.4 m
Končna višina:706 m
Minimalna višina:428 m
Maksimalna višina:772 m

Naslednjič pa o obisku vasi Å, potovanju proti slikovitem mestu Reine in obisku peščene plaže Horseid.

Matej


  1. zaradi mahu in šote ima voda nižji pH kot pri nas