Solbjornvatnet

Tokrat nas je pot vodila iz plaže Horseid, čez sedlo pod vrhom Krakhammartinder, do sestopa skozi dolino Fagerådalen in zaključkom v čudovitem zalivu Stormarkpollen v fjordu Selfjorden.

Zopet kmalu ugledamo dan, saj nam sonce dodobra razbeli šotor in zrak v njem. Ko uspemo pospraviti tabor, se z oprtanimi nahrbtniki po mivki odpravimo nazaj, od koder smo včeraj prišli. Zopet stojim pod severno steno Breiflogtinden-a in občudujem ta čudoviti kos granita. In si želim, da bi lahko enkrat v njej plezal. Ne vem, kaj me na njej tako privlači, verjetno ta gladkost stene in njena lepota v vzhajajočem soncu. A stena zgleda hudo težka. Ena ogromna plata in nobenih pok nikjer. Kam bom dal varovala?
Stena Breiflogtinden
Panoramski pogled na dolino Horseid

Med potjo se ustavimo pri potočku, ki teče iz zgornjega jezera v morje, kjer opravimo jutranje potrebe. Pranje zob, da se razume:)
Plaža Horseid
Zapuščamo plažo
Pogled proti plaži
Umivanje zob

Medtem, ko si Katja vzame čas za fotografiranje potočka, pa z Anjo iščeva možne linije in prehode v steni.
Iskanje prehodov
Stena Breiflogtinden
Stena Breiflogtinden

Obhodimo še jezero in na koncu jezera zavijemo levo v breg. Katja kmalu uide naprej, jaz pa Anji pomagam poviti žul. Nato jo tudi jaz mahnem za Katjo, a kakih 100m pod vrhom počakam Anjo, ki vsa našpičena od utrujenosti prisopiha do mene: “Nikoli, ampak NIKOLI več ne grem u hribe! Tud doma ne, zagabl so se mi!” No, boš povedala čez par dni, si mislim. Ni kaj, čeprav je bilo samo 400 višincev, je bilo z našim nahrbtnikom na rami naporno, še posebno, če človek ni vajen hribov. Ko sva se odpočila in zaužila nekaj sadnih tablic, je bilo razpoloženje takoj nekaj nivojev boljše in na usta se je zopet prikradel nasmeh. In sva jo ucvrla naprej proti sedlu, ter ga kmalu tudi dosegla. Tam naju je že čakala Katja. Pod nami pa se je razprostiral verjetno največje jezero na Lofotih: Solbjornvatnet.
Pogled iz sedla proti jezeru Horseidvatnet in gori Breiflogtinden
Solbjornvatnet

Po levem grebenu smo nadaljevali do naslednjega sedla, od koder smo se spustili proti dolini Fagerådalen. Zopet sestop ni bil med lažjimi, vsaj za punci ne. Ogromno močvirnatega in blatnega terena ter visoki skoki. Verjetno bi bil sestop brez nahrbtnikov veliko lažji. A tudi to smo z malo nerganja zmogli. Vsake toliko časa nam je zagodel tudi rahel dež. Ponavadi je nehal padati tisti moment, ko smo oblekli palerine.
Prečenje grebena
Ledvičje jezero Fegeravatnet
Smo že pri morju

Na levi strani zaliva(gledano iz smeri prihoda), malo naprej od prve hišice, smo našli čudovit prostor za kampirat. V gozdu je postavljen majhen bivak s streho za slabe dni, blizu njega kemični WC, ob morju pa je travnik in na njem prostora za 2-3 šotore. Kot za nalašč pa mimo teče še ledeno mrzel potoček. Kljub temu sta me punci prepričali, da bi bil pa sedaj skrajni čas, da se umijem. “Ajd no, bom probal!” Sprva sem se mislil samo malo pod pazduho pošpricat, pa sem potem zbral pogum in se kar cel namočil v ledeno vodo. Od moje moškosti ni ostalo veliko:)
In tako je Matej zgubil svojo moškost v ledeno hladni vodi

Punci sta zatem oprali perilo1, jaz pa sem medtem pripravil nekaj lesa in zakuril ogenj. Moram ponovno pohvaliti moj Cold Steel nož, ki se je ponovno odlično obnesel pri nevsakdanjih opravilih: sekanje drv.
Sekanje drv
Sekanje drv
Taborni ogenj
Sušenje cunj

Sledila sta večerja in poležavanje ob tabornem ognju. No, malo sem se tudi zviral po okoliških balvanih. Veliko jih in in nudijo obilo zabave:) Ob toplem ognju smo se greli, dokler je bil ogenj, potem pa nas je mraz pregnal v tople spalke. Spotoma pa je žerjavica uničila še Katjino podlogo.
Anja pripravlja večerjo
Tabor
Sončni zagod nad Navrtinden-om
Dolina Stormarkdalen
Lagano življenje
Na preži
Miren večer

GPS sled izleta:

Višinski profil
Dolina Bele Vode

Dolžina poti:7.7 km
Dolžina vzpona:2.5 km
Višina vzpona:561 m
Dolžina spusta:3.4 km
Višina spusta:558 m
Začetna višina:0.1 m
Končna višina:3 m
Minimalna višina:0 m
Maksimalna višina:405 m

In tako je bil zopet en dan za nami…

Matej


  1. z bio razgradljivim šamponom, se razume. Sem bil doma tečen 100 na uro in sem na vsak način zahteval biodegradable šampon. Je le prelepa narava, da bi jo pacali z kemijo