Bevkova planina

Že od začetka poletja si želim s kolesom na Trupejevo poldne in pred odhodom na Norveško mi ga je skoraj 14 dni sralo vreme in onemogočalo vzpon. Za včeraj pa je bila napoved čudovita, jaz pa sem imel prosti dan in padla je odločitev, da se končno povzpnem na ta tako dolgo čakajoč vrh.

Zjutraj v službi odložim očeta, na avto namontiram kolo in se odpravim proti Kranjski gori. Današnji cilj je Trupejevo poldne. Po prihodu v Kranjsko goro me najprej razočara vreme. Do Jesenic je kristalno jasno, nato pa se zabaše. Po SMSju “napizdim” Mirota, kaj se gredo zgornji Gorenjci s tem vremenom, a mi zagotovi, da se bo zjasnilo. Ajd, on že ve:) Kolo med noge in začnem brcati proti Korenskemu sedlu. Kakih 500m pred sedlom zavijem desno na makadamsko pot.
Pogled proti Trupejo obeta slabo vreme
Izhod na makadam
Gozdna cesta

Med vožnjo se spomnim na Požigalca in se začnem smejati na ves glas, saj sem isti kot on. Imam nahrbtnik in kolo, pa zašvicu sem full:) Po kar nekaj prekolesarjenih kilometrih in preklinjanju klancev se pod menoj pokaže Kranjska gora. Trenutek jasnega okna izkoristim za panoramo in jo hitro švignem še do bližnje planine, kjer ravno tako slikam panoramo.
Zašvicu full
Kranjska gora in hribi
Planina na pol poti

Kmalu za planino se mi pokaže razcep, kjer se lahko odločim med Bevkovo planino in Trupejevim poldnevom. Nič, gremo prvo na Trupejevo poldne in se potem spustimo na Bevkovo planino. Kmalu makadamska cesta preide najprej v s travo poraščeno cesto nato pa se vedno bolj oža in strmo vzpenja. Kmalu sem primoran stopiti iz kolesa in kolo naprej vleči za ušesa1. Do sedla rabim dobre pol ure.
Konec gozdne ceste in začetek vzpona
Porivanje kolesa
Razgled iz sedla

Na sedlu opazim, da naprej ne bo šlo niti z vlečenjem za ušesa in da ga bo potrebno nesti. Ne spomnim se koliko višincev, ampak vem da preveč. Po mučni hoji in počivanju vsakih 10m višine se nekako le prikobacam na vrh. Na vrhu se nekaj metrov prav previdno peljem do vrha, saj me na desni strani čaka prepad in se padec nebi dobro končal2.
Pot na Trupeja
Prepad na Avstrijsko stran

Na vrhu parkiram kolo in naredim avtoportret. Preoblečem totalno prešvicano majico in nogavice, ter čakam na razjasnitev, da lahko naredim kako lepo sliko. Po skoraj pol ure se vreme ne spremeni in odpravim se proti Blekovi planini. Prvih 10m pešačim, nato pa zajaham kolo in neizmerno uživam v vožnji po ozki singlci. Na žalost se vsa zabava konča čez kakih 500m, ko se pot preusmeri v gozd. Tam srečam polno podrtih dreves, skale in podobno “navlako”, ki preprečuje nadaljevanje vožnje. Ni druge, zopet ga primem za ušesa in gremo.
Na vrhu!
Panoramski razgled
Spust bo sledil po tej poti
Trupej v ozadju
Singlca po gozdu

Na Blekovo planino prispem ravno, ko se zjasni. “Fest!” si rečem in se parkiram ob koči. Sedem za mizo in napadem sendvič, ki ga na vrhu nisem. Nastavljam se sončnim žarkom in poslušam cingljanje kravjih zvoncev. “Fsck, ura je že ena?! Moram dol, saj moram biti ob treh v Kranju!”. Nataknem ščitnike in čelado ter se poženem s polnim gasom po travniku navzdol. Travnik sčasoma preide v gozdno cesto. Ko pridem do odcepa za Srednji vrh pa pot postane slabša. Ogromni kamni na poti me premetavajo sem in tja in ves čas moram počivati, saj me roke neznosno bolijo. Očitno bo res potrebno preklopiti na polno vzmeteno kolo in malo boljše amortizerje na sprednjem kolesu.
Ob koči
180° pogled na Bevkovo planino
Začetek spusta
in

Ko prispem v Srednji vrh, se zapeljem na hranilnik vode in občudujem Martuljkovo skupino. Spustim se do Gozd Martuljka, tam pa na kolesarsko cesto D-2 in nazaj do Kranjske Gore.
Uživanje ob razgledu na Martulkovo skupino
Kolesarska pot D-2

Pot in višinski graf:

Višinski profil
Dolina Bele Vode

Dolžina poti:33.8 km
Dolžina vzpona:19.8 km
Višina vzpona:1376 m
Dolžina spusta:11.6 km
Višina spusta:1347 m
Začetna višina:795.1 m
Končna višina:824 m
Minimalna višina:769 m
Maksimalna višina:1932 m

Vzpon in spust sta veš kot uspela. Sem pa opazil, da mi je pošla vsa kondicija, tako za vzpone kot tudi za spuste, saj so me med spustim ves čas bolele noge in roke. Očitno bo potrebno večkrat na kolo in trenirat, samo kaj, ko gre zima počasi notri. Če ne drugega, bomo naslednje leto bolj zgoraj zagrabili. Sicer pa sem preživel čudovit dan v gorah, družbo pa so mi delali Zablujena generacija, NOFX, NIET, Papa Roach in podobni “power” bandi:)

Matej


  1. balanco
  2. verjetno nekje 300m nižje med skalami