“A bi šel v četrtek v hribe” se zasliši iz telefona, ko se oglasim na Remičev klic. “Ja kwa pa!” Nekaj dni kasneje že skupaj z Lukcem in Langusom drvimo proti Bohinju.
Preberi preostanek članka »
Z Anjo sva se že dolgo menila, da bova en dan skupaj obiskala planino Laz, a nama kar nekako ni uspelo. Ali je bilo slabo vreme, ali pa so bili načrti za vikend drugačni. A kdor čaka, dočaka, in tudi midva sva!
Pred kakšnim tednom sem okoli razposlal email, da organiziram pohod v Bohinjske Julijce. Kljub začetnemu ogromnemu zanimanju smo se na koncu zbrali le štirje pogumneži in jo mahnili v gore.
Že pozimi, ko smo v Lazu smučali, sem si ogledoval ta debeli hrib, ki se dviga nad planino. Enkrat sem se že skoraj povzpel nanj, ampak je bila Andreja, ki je bila z menoj, preveč utrujena, sam pa nisem želel iti. V Nedeljo pa smo se Nemc, Muha, Vita in jaz odpravili na vrh in ga tudi uspešno osvojili. Zimski vzpon pa bo moral počakati do letošnje zime.
Zopet se je obetal lep vikend in že nekaj časa sem si želel nazaj v Laz, pa nekako ni uspelo. Ali je bilo slabo vreme, ali pa sem imel obveznosti. Tokrat smo se zbrali Andreja, Miro in jaz ter jo mahnili v Laz izkoristiti še zadnji sneg. Rezultat so bili trije dnevi odličnega smučanja, dobre družbe in nabiranje barve na soncu.
