Kaj početi na oblačen dan, po dežju, ko so vse skale mokre. Ja drytoolat se gre:) In ker je vse enkrat prvič, je bil tudi drytooling prvič. Mudili smo se v drytoolišču Znojile.

Sprva planirano plezanje v Železni kapli smo z Ano in Tinetom prestavili na naslednji dan in se rajši odpravili v drytoolišče Znojile poizkusiti nekaj novega. Z zeleno puščico smo se zapeljali po štajerski avtocesti, ki smo jo na izvozu za Trojane zapustili. Nadaljevali smo v smeri Zagorja, a že po slabem kilometru zavili levo proti Čemšeniku. Naprej po cesti do prvega desnega odcepa, kjer smo zavili proti smučišču Prvine oz. gostilni Zaloga. Od tu naprej smo se ves čas držali prednostne ceste(pri prvem križišču upam da je šla prednostna cesta desno. V vsakem primeru je potrebno iti desno.), potem pa je sledila dolga vožnja po vasicah, dokler nismo naposled prispeli do gostilne Zaloga in pri njej zavili desno proti Znojilam. Še kilometer ali dva in že smo bili pri hiši št. 22, kjer smo zavili levo na makadamsko cesto in tam parkirali. Iz parkirišča smo že videli steno in plezališče.

Pri avtomobilu smo se opremili in se odpravili pod steno. Tam smo iz nahrbtnikov nabrali še komplete in razgrnili štrik ter se ogreli.



Zgledalo je, da bo dan nadvse zabaven:) Z Ano gladko pustiva Tinetu, da gre naprej. Za razliko od naju ima že izkušnje. Počasi in z natančnostjo pripleza do vrha.




Za njim se v skalo zapodim jaz, za menoj pa še Ana. Obema gre dobro, s tem da ima Ana neprimerno lepši stil. Brez odvečnega praskanja in nekih čudnih dinamičnih gibov:)






Za začetek ne pretiravamo in se držimo lahkih začetnih štiric. Za Šolsko že Ervin Klepec in malo bolj hribovski Psihodrom.


Kmalu si želimo več in z Ano Tineta naštimava, da nama napelje Ledeno dobo z oceno D7. Ne zgleda prav naporna, lepa poč se vije prve pol smeri, druga polovica pa vodi po kaminu. Tole bomo zmogli si rečem. Tine spodnji del opravi brez večjih problemov, le zgoraj malo pojamra.


Za njim se v smer zapodi Ana, češ “če glih nam mogla, bo pa Mato za mano pobral”. Bi bilo bolje, če bi bilo obratno. No, pa smo malo praskal, pa počival, pa je šlo, pa kšn assisted dyno je bil vmes in Ana je bila na vrhu. Med potjo je poskrbela še za čiščenje stene in odstranila veliko skalo.




Za njo pa sem srečo poizkusil še sam. Začetek mi je šel več kot odlično. “Ah, sj ni tko težko” sem si rekel, a se že naslednji gib ugriznil v jezik. Poka je bila veliko težja kot je zgledala na začetku, manjkalo je primernih mest za noge, še posebno se je poznalo pomanjkanje mono-pointa. No, ob pomoči nategnjenega štrika sem se tudi sam nekako z muko privlekel do vrha.

Jah kaj čem rečt, težko je:) Štirice še grejo, sedmica je pa še svetlobna leta daleč. Predvsem manjka veliko tehnike, tako da bo potrebno še veliko trenirati. Je pa dobra šola in bo prav prišla pozimi v kakšnih mixih…

Matej