Tokrat sva se z Maretom spravila na en hitri spust po šihtu. Ker ni bilo časa, da bi brcala nekam v hrib, sva se tokrat odločila za gondolo na Krvavec. Spust je bil blaten in poln padcev.
Ker mi prejšnji teden vzpon na Slatno in Možica z Maretovim kolesom ni uspel, sem se tokrat s stricem odpravil poizkusit srečo še na bližnji Sveti Jakob pri Preddvoru. Tokrat sem se za razliko od prejšnjič vsaj pripeljal do dna.
Že od začetka poletja si želim s kolesom na Trupejevo poldne in pred odhodom na Norveško mi ga je skoraj 14 dni sralo vreme in onemogočalo vzpon. Za včeraj pa je bila napoved čudovita, jaz pa sem imel prosti dan in padla je odločitev, da se končno povzpnem na ta tako dolgo čakajoč vrh.
Pa smo se uspeli dogovoriti z Jakom in Špelo za naš dolgo planiran izlet na Možjanco in spust po smeri Med drevesoma(mogoče ima smer tudi kakšno drugo ime, ampak mi smo jo krstili za svojo).
Že dolgo smo se menili za skupno turo, v ponedeljek pa nam je le uspelo uskladiti urnik in tako smo se Andreja, Miro in jaz odpravili v Suho ruševje. Obisk sem planiral že celo zimo, tokrat pa sta me Miro in Andreja spravila tja.
Že prejšnji teden me je Remic vabil v Višarje, češ da je dobil karte in da jih mora do konca meseca porabiti. Zaradi slabega vremena sva izlet prelagala na zadnji dan. Včeraj pa sva morala iti, daj je bil zadnji dan meseca!
