Za tokratnji konec tedna si je Luka izbral Centralni steber v Rogljici, kar se je izkazalo za odlično lokacijo, saj je bil dolg dostop razlog, da sva bila v steni sama in se počutila kot kralja.
Napoved za Dolomite je bila prejšnji vikend odlična in hitro smo se zmenili za dvodnevni skok v bližnjo Cortino d’Ampezzo preizkusiti opevano dobro skalo.
V dolini temperature pod nulo, v hribih pa visoko nad njo. Edina pametna odločitev je bila, da izkoristimo odjugo pred prihodom zime za zadnje plezanje v hribih, ki ga je bilo letos prekleto malo.
Splet dogodkov je nanesel, da smo se prejšnjo soboto skupaj z Jožetom in Lukom odpravili v Šite. Samedva sta nameravala plezati Kranjsko poč, ker pa sem bil tam že prejšnji teden, smo se odločili za Smer po zajedi, ki sem jo plezal že lansko leto.
Lepa napoved naju je z Guličem prepričala, da sva se odločila in skočila na Vršič splezat še eno hribovsko, preden se preveč ohladi. Mislim, da sva bila malo prepozna/prezgodnja:)
Tudi naslednja dva dni smo preživeli v stenah gore Haegefjell. Tretji dan smo plezali smer Sternschnuppe, četrti pa Gone with the weed.
Končno smo se iz doline premaknili v hribe. Obiskali smo, po besedah Norvežanov, tamale Yosemite. Prav imajo!
Sobotno plezanje me je ravno prav ogrelo, da sva se z Barbi v nedeljo morala še enkrat odpraviti v severno steno Nad Šitom glave. Tokrat v smer po zajedi, ki sta jo prejšnji dan plezala Nina in Primož.
Spomnim se, kako sem dobri 2 leti nazaj gledal plezalce v severni steni Nad Šitom glave. “Tudi jaz bi rad enkrat plezal v tej steni.” Pa se mi je želja uresničila ta vikend. Barbi, Nina, Rebrnik, jaz in še 2, katerih imena sem pozabil, smo se odpravili v severno steno Nad Šitom glave. Midva z Barbi v Kranjsko poč, Nina in Rebrnik v Smer po zajedi, tretja naveza pa v Trmaste kamine.
