Po dolgem času je tudi Luku uspelo zmontirati dolgo pričakovan film o našem marčevskem ledno-plezalnem izletu na Norveško.
Kot ponavadi, je čas tekel hitreje kot doma in kar naenkrat so bili pred nami zadnji dnevi plezanja po čudoviti Norveški…
Da nadaljujemo, kjer smo ostali. Končno je prišel čas, ko smo se preselili v sosednjo dolino in začeli plezati v okolici mesta Hemsedal.
Po prihodu v Fagernes smo se prvi dan ogrevali v lažjih slapovih takoj za “hišo”, naslednji dan pa so se Igor, Karmen in Luka podali preko planote v sosednjo dolino in mesto Hemsedal.
V prihodnjih dneh se bo na blogu, upam da, zvrstilo nekaj objav, ki bodo na kratko opisale naše 10 dnevno plezanje lednih slapov v Hemsedalu in dolini Valdres na Norveškem…
Igor me je klical, da je v sredo frej in da bi nekam šel. Ker gremo čez nekaj dni na plezalski dopust, smo se odločili, da gremo splezat kak slap, da se na dopust ne bomo odpravili čisto neuplezani. Izbrali smo Luciferja.
Glede na to, da se približuje otoplitev, smo zadnje mrzle dni in morda zadnji led ponovno izkoristili v Maltatalu. Razmere so bile v primerjavi s soboto popolnoma drugačne. Namesto suhega ledu nas je pričakal hladen tuš.
Na spletni strani maltatal-alpin.at sem v petek prebral, da so razmere v Maltatalu dobre do odlične in ker pri nas še vedno ni bilo razmer oz. poročil o ugodnih razmerah, smo se odločili za skok čez mejo.
Ker je v Sloveniji odjuga poskrbela, da slapovi niso več varni za plezanje, močan veter na vzhodu pa odvrača od plezanja v Kotečniku, smo se odločili skočit preverit razmere v Maltatal.
Sredi noči se iz radija zasliši “Ob zadnjem znaku bo ura štiri”. Nič, vstati bo treba, čez slabo uro sva s Kovijem zmenjena, da se odpraviva proti Tamarju pogledati razmere.