Dobra dva tedna pred opisanim izletom sem se odločil za krožno pot čez Hudičev boršt in med sestopom razmišljal, koliko lažje in zabavneje bi se bilo peljati namesto hoditi. Pa sva z Maretom preverila, če je temu res tako.
Magičnih 5 se nas je tokrat zbralo pod vznožjem Svetega Jakoba v Preddvoru. Dober teden nazaj sem ga obiskal v družbi strica, vendar sem se spustil po napačni poti. Tokrat smo zadeli pravo, vendar pa so bile razmere vse prej kot dobre.
Prvotni plan, Hajnževo sedlo, se je izjalovil, ko je Mare omenil park in ARSO napovedal slabo vreme. Ja nič, pojdimo pogledat, kako izgleda park. Bilo je fenomenalno, edina napaka je bila dopoldanska karta. Vsekakor naslednjih celodnevno.
Tokrat sva se z Maretom spravila na en hitri spust po šihtu. Ker ni bilo časa, da bi brcala nekam v hrib, sva se tokrat odločila za gondolo na Krvavec. Spust je bil blaten in poln padcev.
Ker mi prejšnji teden vzpon na Slatno in Možica z Maretovim kolesom ni uspel, sem se tokrat s stricem odpravil poizkusit srečo še na bližnji Sveti Jakob pri Preddvoru. Tokrat sem se za razliko od prejšnjič vsaj pripeljal do dna.
Slatnik in Možic mi očitno nista usojena. Letos pozimi sem ob obisku vrhov prvič poškodoval ramo, drugič zlomil smučko, v nedeljo pa predru obe gumi na kolesu. In to po 20m spusta. Ostalo ni drugega, kot nošenje kolesa v dolino.
Že od začetka poletja si želim s kolesom na Trupejevo poldne in pred odhodom na Norveško mi ga je skoraj 14 dni sralo vreme in onemogočalo vzpon. Za včeraj pa je bila napoved čudovita, jaz pa sem imel prosti dan in padla je odločitev, da se končno povzpnem na ta tako dolgo čakajoč vrh.
Pa smo se uspeli dogovoriti z Jakom in Špelo za naš dolgo planiran izlet na Možjanco in spust po smeri Med drevesoma(mogoče ima smer tudi kakšno drugo ime, ampak mi smo jo krstili za svojo).
