Lepa sobotna napoved in sveže padavine so nas zopet pregnale v gore iskati pravljične smučarske razmere. Kot ponavadi, Mrežce niso razočarale…
Ko sem včeraj videl, da je zopet začelo snežiti, sem samo še čakal na Mirotov klic, ki je prispel nekaj 10 minut kasneje: “A se gre jutri nekam smučat?” Glede na mraz je bilo za pričakovati odličen sneg in nismo se zmotili.
Kup novega snega in napovedano modro nebo z mogoče, sem in tja, kakšnim izgubljenim oblačkom, nas je hitro prepričalo, da nedeljo ne preležimo doma, ampak se odpravimo na lov za svežim pršičem in prvo letošnjo smuko.
Dobra dva tedna pred opisanim izletom sem se odločil za krožno pot čez Hudičev boršt in med sestopom razmišljal, koliko lažje in zabavneje bi se bilo peljati namesto hoditi. Pa sva z Maretom preverila, če je temu res tako.
Letošnje leto res ne morem reči, da sem veliko na smučeh, zato sem bil hitro za turno smuko, ko me je Miro v sredo poklical in povabil na Rodico…
Po dolgem času depresivnega vremena se nam je končno obetal lep vikend. Drugega, kot zganjati neko vrsto športa, v takih primerih ne znamo. V petek se dogovorimo, da jo naslednji dan mahnemo pod Kriško steno. Končno, tja sem si že dolgo želel.
Zima je že dolgo tu, snega tudi ne manjka, zato je bil čas, da otvorimo sezono turnega smučanja. In tako smo jo mahnili na prvi varen hrib, Blegoš.
Tokratni cilj turnega smuka je bil že dolgo ogledani Klen, na katerega se spravljam že celo zimo. Od začetnega ogromnega zanimanja, smo se na koncu zbrali štirje in se podali proti vrhu.
Ja, spet je bila sobota, spet je bilo lepo vreme, spet je v petek snežilo… Da bom soboto preživel na snegu je bilo samoumevno. Z mano sta bila tudi Miro in Matevž.
Po celotedenskem slabem vremenu se je včerajšnja sončna nedelja prav prilegla. V soboto smo se Remic, Kozjek in Plazar zmenili, da jo jutri mahnemo proti Ptičjemu vrhu, saj zna biti v tistem koncu ravno pravšnja količina svežega snega, da bo smuka odlična in obenem varna. In res je bilo tako!