Ne najboljša napoved je kljubovala temu, da danes z Lukom in Milošem nismo končali nekje v vertikali, ampak sva se z Anjo zapodila na Vrtačo. Vreme nama je odlično služilo, le malo pred koncem sva bila deležna krajše plohe.
Obisk Kleka prejšnji dan me je ponovno spomnil na to, kako je čudovito v hribih pozimi in že včeraj smo se zmenili, da se danes zopet odpravimo v hribe, a na eno lahko destinacijo. Remic je predlagal Srednji vrh, z Mirotom pa nisva ugovarjala.
Z Barbi sva že od petka planirala, da greva v torek plezati, nakar sva v ponedeljek zjutraj ugotovila, da bo verjetno tudi v torek preveč mrzlo, da bi se spravila v plezališče pred eno, jaz pa moram odriniti proti službi ob treh. Seveda se za 3 urce ne splača, saj rabiš 1 uro samo da prideš tja in nazaj. Preberi preostanek članka »
Ker je bil zopet napovedan lep dan, sem se odločil, da se podam v hribe. Odločil sem se za Vrtačo, ki sva jo z Remicom poizkušala osvojiti že pozimi, a neuspešno. Tokrat sta mi družbo delala Kozjek in Miši.
Že dolgo smo se menili za skupno turo, v ponedeljek pa nam je le uspelo uskladiti urnik in tako smo se Andreja, Miro in jaz odpravili v Suho ruševje. Obisk sem planiral že celo zimo, tokrat pa sta me Miro in Andreja spravila tja.
Z Remicam sva se danes odločila, da greva malo dlje kot samo do Zelenice, saj sva imela na razpolago cel dan. Že včeraj sem opazoval flanko na južni strani Vrtače(na njeni levi strani) in danes sva se odločila, da skočiva pogledat kaj obeta.
Obetal se je jasen dan brez vetra in takoj po obveznostih na faksu sem pobral Vito in sva jo mahnila proti Zelenici. Tako lepega in dobrega turnega smuka ne pomnim.
