Na spletni strani maltatal-alpin.at sem v petek prebral, da so razmere v Maltatalu dobre do odlične in ker pri nas še vedno ni bilo razmer oz. poročil o ugodnih razmerah, smo se odločili za skok čez mejo.
Po Lukovi objavi o ugodnih razmerah v Lenuhovi grapi v Begunjščici, smo se tudi mi odpravili preverit, če je temu res tako.
Na frikotu preberem obvestilo, da so razmere v Teranovi dobre. Hitro se zavrti telefon iskoč družbo in kmalu nas je lepa skupina zainteresiranih, da se naslednji dan odpravimo v omenjeno smer.
Sredi noči se iz radija zasliši “Ob zadnjem znaku bo ura štiri”. Nič, vstati bo treba, čez slabo uro sva s Kovijem zmenjena, da se odpraviva proti Tamarju pogledati razmere.
No, ni prvi letošnji, sem bil pa letos prvič na snegu. Prvi centimetri snega so padli in odločili smo se iti preverit stanje v Centralno grapo.
Tokrat sem se odpravil v Logarsko dolino, kjer smo tečajnike seznanjali z ledom. Kljub povišanim temperaturam so slapovi dobro stali, le kvaliteta ledu se je izboljšala, saj je postal lepo mehak.
Lepa sobota, zunaj jasno vreme, jaz pa doma. Nekam moram iti, si rečem! Ker sem sam, slapovi odpadejo, zato izberem “the next best thing” in se odpravim v grapo: Y v Begunjščici.
Sicer nam zima še ni prinesla večje količine snega, a tudi ta malenkost, ki nas je doletela, je morala biti dovolj, da sva se z Remicom odpravila na Klek narediti prve zavoje… Zavojev ni bilo veliko, tura pa je bila odlična.
Že od začetka poletja si želim s kolesom na Trupejevo poldne in pred odhodom na Norveško mi ga je skoraj 14 dni sralo vreme in onemogočalo vzpon. Za včeraj pa je bila napoved čudovita, jaz pa sem imel prosti dan in padla je odločitev, da se končno povzpnem na ta tako dolgo čakajoč vrh.
