Pisal se je 25. oktober, ko sva se zjutraj z Anjo vozila po zaviti cesti proti planini Jezerca. Iz turobne megle sva se dvignila nad megleno morje in poležavala na plaži, ki sva jo našla na vrhu Kompotele. Redko katera plaža ima takšen razgled.
Ko sem stopil iz faksa in pred seboj zagledal modro nebo, je bila edina logična poteza izlet v hribe. Pri sestrici se ustavim in poberem Miši, doma se preoblečem in gasa proti Vrhu Korena.
Z Barbi sva se včeraj odločila, da se, ko konča z delom, odpraviva v hribe. Izbirala sva med Viševnikom, Plešivcem in Kompotelo. Na koncu je padla odločitev za Kompotelo.
Tokrat sva se z Maretom spravila na en hitri spust po šihtu. Ker ni bilo časa, da bi brcala nekam v hrib, sva se tokrat odločila za gondolo na Krvavec. Spust je bil blaten in poln padcev.
Padla je odločitev, da jo mahnemo proti Kompoteli, ampak je Murphy zopet poskrbel za odpoved izleta, saj sva oba z Remicom doma pozabila cepine in dereze. Nadaljevati pot brez pa bi bilo skrajno nevarno in sva zato rajši izbrala drugo pot.