Pisal se je 25. oktober, ko sva se zjutraj z Anjo vozila po zaviti cesti proti planini Jezerca. Iz turobne megle sva se dvignila nad megleno morje in poležavala na plaži, ki sva jo našla na vrhu Kompotele. Redko katera plaža ima takšen razgled.
“A bi šel v četrtek v hribe” se zasliši iz telefona, ko se oglasim na Remičev klic. “Ja kwa pa!” Nekaj dni kasneje že skupaj z Lukcem in Langusom drvimo proti Bohinju.
Preberi preostanek članka »
Tokrat smo se z AO odpravili na planino Laz, kjer smo zaključili še zadnje poglavje zimske tehnike: plezanje grap in varovanje v snegu. Seveda brez smučanja v tem čudovitem okolju ne gre.
Že pozimi, ko smo v Lazu smučali, sem si ogledoval ta debeli hrib, ki se dviga nad planino. Enkrat sem se že skoraj povzpel nanj, ampak je bila Andreja, ki je bila z menoj, preveč utrujena, sam pa nisem želel iti. V Nedeljo pa smo se Nemc, Muha, Vita in jaz odpravili na vrh in ga tudi uspešno osvojili. Zimski vzpon pa bo moral počakati do letošnje zime.
Končno sem jih dočakal. Vezi namreč, smuče sem dobil že pred Božičem. Sicer sem prvič stopil na smuče že v Sredo in jo mahnil proti Zelenici, ampak danes pa sem naredil prvo daljšo turo po ravnem, navzgor, navzdol, snemal kože, natikal kože,… in se ob tem neštetokrat zvrnil po tleh. In to na ljudi polni Veliki planini. Verjetno so se mi na ves glas smejali(slišal jih seveda nisem, saj sem med pohajkovanjem ves čas poslušal ropotanje iz slušalk).
Zakaj ni prvi smuk letos? Ker sva dva dni prej šla po isti poti z Vito, le da takrat s seboj nisem imel fotoaparata. To je bil tudi eden izmed razlogov, da sem se še enkrat odpravil sem gor. Drugi je bil ta, da mi je stric končno prinesel pancarje za njegove turne smuče in sem se odločil, da poizkusim še s smučmi.
