Pred nami je bil vikend, in kot ponavadi, je bilo potrebno nekam iti… Ideje so se gibale vse od Maltatala pa do Železne kaple, a me je na koncu prav na hitro prepričala Ana z povabilom v Dobriach. Ko sem zvedel, da je tam granit(oz. neka podobna vrsta kamnine), sem bil takoj za!
Čeprav so bili plani za letošnji prvomajski dopust sprva popolnoma drugačni, smo se na koncu zapeljali k sosedom preveriti plezanje v Dabarskih Kukovih in že poznani Omiš.
Kot ponavadi, je čas tekel hitreje kot doma in kar naenkrat so bili pred nami zadnji dnevi plezanja po čudoviti Norveški…
Po prihodu v Fagernes smo se prvi dan ogrevali v lažjih slapovih takoj za “hišo”, naslednji dan pa so se Igor, Karmen in Luka podali preko planote v sosednjo dolino in mesto Hemsedal.
V prihodnjih dneh se bo na blogu, upam da, zvrstilo nekaj objav, ki bodo na kratko opisale naše 10 dnevno plezanje lednih slapov v Hemsedalu in dolini Valdres na Norveškem…
Glede na to, da se približuje otoplitev, smo zadnje mrzle dni in morda zadnji led ponovno izkoristili v Maltatalu. Razmere so bile v primerjavi s soboto popolnoma drugačne. Namesto suhega ledu nas je pričakal hladen tuš.
Na spletni strani maltatal-alpin.at sem v petek prebral, da so razmere v Maltatalu dobre do odlične in ker pri nas še vedno ni bilo razmer oz. poročil o ugodnih razmerah, smo se odločili za skok čez mejo.
S Kovijem sva se že maja domenila, da se jeseni vrneva nazaj v to čudovito provansalsko plezališče. Pa se je število iz dveh na koncu povečalo na 8. 10 dni plezanja do onemoglosti…
Preberi preostanek članka »
Pred kajakom sva si z Maretom privoščila še slab teden noro dobre plezarije v že poznanem Nissedalu. Vreme nama je služilo veliko bolje kot na Finskem.
Po treh tednih na poti prispemo v prvi kamp in se udeležimo svetovnega prvenstva v “air guitar”. Kaj vse se ljudje ne spomnijo.
