Po nedeljskem praznovanju matinega rojstnega dne smo se, namesto standardnega ležanja na kavču, Rok, Kristina, jaz in štirinožca odpravili, s polnimi želodci, v breg. Ni bilo lahko, bilo pa je lepo:)

Po tem, ko smo v naše želodce zbasali velike količine Irenine hrane in ko nas je gravitacijska sila kavča v sosednji sobi začela vleči k sebi, smo se z vsemi močmi oprli in izbrali drugo smer skozi vrata v avto. Zapeljali smo se v Povlje in iz tam štartali proti Veliki Poljani. Začelo se je uresničevati tisto, kar smo se menili že mesece: skupinski izlet v hribe.



Pa je kljub polnim želodcem šlo kar dobro v breg. Če odmislimo 2 postanka, ko smo se bili primorani okrepčati s tekočino, je šlo prav dobro. Še posebno Kristina je bila dobro razpoložena in celo pot držala tempo, zato je na vseh slikah slikana v rit. Je nisem dohajal:)







Na vrhu nas preseneti hladen veter. Rok si privošči topel čaj, da se malo ogreje, nato pa skočimo še na severno stran planine, da si pogledamo razgled proti Košuti.




Če pa smo že tukaj, se odpravimo še na južno razgledno točko, ki ta dan, zaradi vlage v zraku, ne ponuja najbolj čistega razgleda… ‘Paj blo glih tko dobr!’




Med potjo navzdol ugotovimo, da bo potrebno takšne in drugačne sorodstvene izlete še kdaj ponoviti, saj se zadnje čase zaradi službenih in drugih obveznosti veliko manj vidimo. Sedaj, ko imamo skupno “strast”, bo lažje najti čas…

Matej