hribi, smučanje, plezanje,…

Leto je na okoli in z njim peklenska vročina v domačih krajih. Kot prejšnja leta, smo tudi tokrat vročini ušli v severne kraje, kjer hladna klima omogoča športne aktivnosti in ne spodbuja ležanja na plaži in kopanja v lastnem loju.

Zaradi obveznosti, ki sva jih imela z Maretom, sva letos začela s pakiranjem šele kak dan pred odhodom. Za razliko od prejšnjega leta sva zato katero stvar nenačrtno pustila doma. Nič zato, se bova že znašla:)

Tokrat sva namesto Honde vzela Maretovega Peugeota, saj so cene bencina nenormalno visoke tudi v Skandinaviji in nama je šparoven dizel ljubša izbira. Malo sva se bala, kako bova vso kramo spravila v manjši avto, saj sva imela že lansko leto precej nabasan avto. Pa so se moja leta igranja Tetrisa zopet obrestovala.

Luka in Katja sta se na pot odpravila že zjutraj, midva z Maretom pa popoldan, saj sva bila prepričana, da lahko brez problema pripeljeva do vrha Nemčije brez počitka, za razliko od Lukca in Katje, ki sta se prvič odpravljala na tako dolgo pot. Takoj na Karavankah padeva v kolono, a na srečo je le-ta nastala zaradi izrednega prevoza skozi tunel. Po 15 minutah že drvimo naprej po Avstriji in nekaj ur kasneje sva že na Munchenskem obroču, kjer naju pričaka zahajajoče sonce.

Po sedmih ura vijuganja po nemškem Avtobahnu sva na severu Nemčije, v mestu Rostock, kjer se srečamo s Katjo in Lukcom.

Ker je do odhoda trajekta še 4 ure, si privoščiva potreben spanec. Ob sedmih se počasi premaknemo proti trajektu, vkrcamo in na trajetku poiščemo stole, na katerih prespimo večino poti.

Na Švedskem nas pričaka rahlo oblačno nebo. V GPS vnesemo Oslo in se odpravimo po E6 proti našemu cilju. Še pred Goteborgom nas zagrabi lakota in naredimo postanek. Ravno, ko pojemo, nas dežne kaple prepodijo nazaj na pot.

Med vožnjo se menjata jasno nebo in dež. V daljavi vidim jasno nebo in zgleda, kot da bo v Oslu lepo vreme, a se kasneje izkaže, da tja prispemo ravno po dežju. Za današnji cilj si izberemo otoček na nasprotni večjega mesta Drammen. Sedaj že skoraj tradicionalna točka prvega dne na Norveškem. Skuhamo makarone in utrujeni od vožnje smuknemo v tople spalke. Zjutraj se zbudimo v oblačno vreme, a se oblaki kmalu razkadijo in pripekati začne poletno sonce.

Po zajtrku je bil čas, da se odpravimo naprej po naših načrtih. Skočimo proti Oslu iskat vodničke za plezanje. Obiščemo vse športne trgovine, in edino v Sportnett imajo uporabno izbiro, a tudi tukaj Lukc ne najde ničesar o Jotunheimu v angleščini. Prijazna trgovka nas napoti v bližnjo knjigarno, kjer midva z Maretom najdeva vodniček za Lofote, Lukc pa knjigo o trekkingih po Jotunheimu. Vsi zadovoljni preverimo še vremensko napoved za Nissedal, ki obeta suho in sončno vreme in zadeve postanejo kristalno jasne: NISSEDAL!

Malo pred prihodom v Treugen ob cesti stoji avtobus, pred njim pa gruča Norvežanov. Čakamo, da se avtobus premaknje, ko naju z Maretom šokira dogodek, ki sledi. Cela grupa Norvežanov suvereno odvrže plastične korazčke in pločevinke v bližnji gozd. Ne moreva verjeti. Kaj se je ravnokar zgodilo?!  Kasneje v Treugen-u opazimo, da se tam odvija neke vrste festival in po cesti vijugajo pijani Norvežani in Norvežanke. Najbrž bo to razlog za dogodek izpred nekaj 10 minut. Kakorkoli, previdno cikcakamo med prtusanimi ljudmi in jo pičimo proti vznožju Haegefjell-a. Plačamo cestnino za privatno pot(70NOK) in kmalu se znajdemo pod markatno steno. Nora je!

Postavimo kamp in zakurimo ogenj. Služi kot vir toplote in skrbi za odganjanje komarjev in mušič, ki nam v naslednjih dneh popijejo mozek, saj jih dim in ogenj preveč ne motita, naše roke in obrazi pa so bili zadnje dni že čisto rdeči od praskanja. Pozno v noč uživamo ob ognju in pivu.

Komaj čakamo naslednji dan, da se odpravimo v steno…

Matej