Zunaj.si » Blog Archive » Plezanje – Calanque 2012

Zgodba o izletu v Calanque se nadaljuje z izletom do znamenite plaže En Vau in plezanjem v dolgih smereh.

V sredo zjutraj se zbudim z bolečimi mišicami, sklepi in prsti. Vedel sem, da potrebujem počitek. Domen nad idejo ni bil najbolje navdušen, a bil sem zdrt in primanjkovalo mi je prave volje za plezanje. Po začetnem tuhtanju sva se odločila za izlet do Cassis-a in ogled plaže En Vau. No, še pred tem sva si želela izposoditi kajake in obiskati Calanque še po morju, a na najino žalost izveva, da so vsi rezervirani že nekaj mesec v naprej. Beda!

Dokaj pozno se usedeva v avto in oddrviva proti Marseillu, kjer po obvoznici obvoziva pristanišče in južni del mesta, nato pa avtocesto zapustiva in se po ovinkasti poti po “podeželju” napotiva proti Cassisu. Že doma sem v GPS ukucal točko, kjer naj bi se nahajala plaža En Vau, tako da naju je GPS vodil naravnost na cilj. Avto naju pripelje na ogromno parkirišče. Neumno predvidevava, da je plaža blizu in se zato brez vsake opreme odpraviva proti njej. Začneva se spuščati in se spuščava… Kmalu prispeva na vrh velikega melišča, kjer na dnu le-tega vidiva pot, ki vodi k obali. Domnu spust ne dela problemov, drugačna pa je situacija pri meni, saj sem imel obute papuče:) S težavo sem se prebil do dna soteske.

Od tam pa še dobrih 30 minut do plaže. Med potjo sva opazila tudi table za plezališča(takrat še nisva vedela, da je tam kar nekaj sektorjev). Pogledi so nama ves čas uhajali na stene okoli naju in sva na uč ocenjevala, kje bi lahko bile smeri in kje bi lahko bili dobri izzivi.

Po dobri uri hoje se pred nama odpre čudovit pogled na/iz plaže En Vau. Prav rajska plažica! Zeleno-modro morje, čista voda, okoli naju pa visoke stene. A na žalost naju je žeja preganjala in sva se bila primorana hitro obrniti in se čimprej pripeljati do Cassisa, kjer bi si lahko končno privoščila vodo.

V Cassisu najdeva prosto in dokaj poceni parkirišče ter se odpraviva proti trgovini. Med potjo naletiva na interaktivno izložbo nepremičninske agencije, kjer je bil del izložbe ogromen touch screen. Kot za nalašč sva se ravno o ISTI zadevi pogovarjala med vračanjem iz plaže En Vau. Za trenutek sva pozabila na žejo, saj sva se zabavala z tablo:) V trgovini pa sva si vsak privoščila dobro znano “radensko” Perrier. Mmm je pasala:)

V parku ob marini so Francozi, kaj pa drugega kot, balinali. Francozi balinajo vedno, pa naj bo 10 stopinj Januarja ali pa 40 sredi Avgusta. Na hitro sva se sprehodila še okoli marine in si ogledala teren, nato pa nazaj grede izbrala kafič z najboljšim razgledom in si naročila zasluženo kavo. Ni bila slaba, je bila pa pregrešno draga:)

Naslednji dan sva ponovno, polna moči in volje, nazaj v zalivu Sormiou, kjer se odpraviva v desni sektor, ki se nahaja na koncu rta in ponuja dolge smeri.

Za ogrevanje se lotiva ene lažje smeri z oceno 5c. Tokrat naprej pošljem Domna, saj se je nedolgo nazaj ravno vnesel v plezanje in mu ni bil več problem lezti naprej. Smer je bila izredno dobro opremljena, razdalja med svedri ravno pravšnja, še posebno za Domna. Tudi skala je bila 1A. Sveža, groba in polna dobrih grifov. Smer pa je ponudila tako kloce, kot zajede, poči in šalce. Mljask!

Po povratku nazaj je sledilo plezanje še bolj levo proti naslednjemu sektorju, kjer sva imela ogledani dve smeri. Prvo sva se zapodila v, kar je od daleč zgledalo, zelo previsno in zajebano 6a+. A kasneje se je vstopni previsni del izkazal za izredno lepega z ogromnimi šalcami in čudovito skalo. Naslednji cug je ponudil majhne šalčke in krimperje v navpični plati. Tretjega cuga naju je bilo strah, saj nisva vedela, ali je v jami nad nama še vedno ujeda, ki naju je malo prej prestrašila s svojim preletom. No, ptiča na srečo ni bilo, je bila pa zračna klocasta smer, kar je bilo meni pisano na kožo, tako da sem neizmerno užival!

Sledil je abzajl, na hrbte sva si nataknila nahrbtnike in se po lažjem terenu(6a) povzpela po še eni večraztežajni smeri na vrh in nazaj do avta, ter domov na mega večerjo.

Za zadnji dan sva se zaželela nekaj lažjega. Že v sredo sva govorila o tem, da bi se vrnila v En Vau, tako da je hitro padla ideja, da se vrneva tja. Tokrat sva s seboj vzela tudi mami in očija, ki sta se medtem, ko sva midva plezala, sončila na plaži. Polno opremljeni(predvsem z vodo in hrano) smo se odpravili po pravi poti in v slabi uri bili na plaži. Domen si je ogledal lažjo smer po enem izmed stolpov, mene pa je zamikala, od daleč lepa, linija direktno nad plažo. Domen si izbere lažja cuga z oceno 4c, medtem ko meni pripadata 5c in 6a. Pa je Domen kmalu nazaj na štantu, saj je smer izredno slabo opremljena. V prvem cugu, ki meri kakih 30m, najdemo samo 2 svedra, sama smer pa je zlizana in zahtevna in bi jo gladko ocenil z kakih 5b oz 5c. Tudi tretji cug ni nič boljši. Na srečo je vsaj zadnji težji cug dobro opremljen in, razen vstopa, dokaj nezlizan. Kljub temu sva uživala, če ne med plezanjem pa med razgledovanjem po okolici.