hribi, smučanje, plezanje,…

Ponedeljski dež nas je pregral iz idiličnega Chateauvert-a v bolj obmorsko plezališče Les Calanques.

V ponedeljek se zbudimo v lepo jasno jutro, ki ga kmalu po zajtrku prekrijejo oblaki. Ravno, ko smo začeli pospravljati, pa se ponovno uščije. Na srečo smo večino stvari pripravili že prej, tako da smo jih samo na hitro zmetali v avto, a vseeno so nas debele dežne kaple dodobra namočile.
Teta nam je šla zopet na roko in se ponudila, da nas sprejme v svojo casso:) Tako smo GPS nastavili na Fos in se odpravili na pot. Uro kasneje prispemo pred hišo, kjer nas toplo pozdravita in na mizo prineseta ogromen obrok. MLJASK! Oči so se nam kar zasvetile in gladko pomažemo toliko, kolikor lahko vsakdo spravi vase. Ko zunaj neha deževati, se odpravimo do plaže, nato na en grande kofe, kateremu sledi še skok na cerkvico na vzpetini nad mestom.

Naslednji dan si želimo plezanja v visoki steni v zalivu Morgio, a nas pred začetkom vzpona ustavijo rangerji, ki nam povejo, da je cesta zaradi praznika zaprta in da moramo peš. Eh, toj predaleč, dajmo probat še srečo v sosednjem zalivu, Sormiou. Tudi tam nismo imeli sreče, a je bila pot vsaj za polovico krajša. Opremo na hrbet in pot pod noge! Odločili smo se za senčni sektor na desnem koncu zaliva.

Izbrali smo si ne pretežke smeri. Midva s Simono eno 6a, Kovi in Ana pa 5c+, a sta kasneje zalutala v 6b in kljub temu izredno uživala.

Po vrnitvi smo zamenjali štartne točke in sva šla s Simono plezat njuno smer, s tem da nisva falila 5c+ cuga, Kovi in Ana pa sta šla v najino smer.

Optimisti smo se hoteli še namakati v morju, a smo si s prvim korakom v vodo hitro premislili:)

Namesto kampiranja na divje smo se odločili za kamp v turističnem mestu Casis. Malo dražji(cca 10€/noč), a smo stisnili zobe:) Se je pa zopet takoj videlo, katera parcela je od balkancev:) Spet smo mel vse povsod:)

Naslednji dan so bile ceste do zalivov odprte, a se nam ni dalo pešačiti do visoke stene v Morgio-ju, zato smo se zadovoljili z prvim sektorjem, ki se je nahajal še na Mersejski strani. Bil je pa tisti stari: oldschool plate z minimalnimi grifi in nič za stopt:) Dober trening v žgočem soncu. A tokrat je bil plezalni dan malo krajši, saj smo plezali samo do dveh popoldan.

In tako se je dopust za Kovija končal. Okoli treh popoldan smo se, po kosilu, odpravili proti domu. Medtem, ko je Kovi šel v četrtek zjutraj v službo, pa smo se Ana, Simona in jaz odpravili naprej proti Paklenici, izkoristiti še nekaj prostih dni. V Paklenici pa sta nas že čakala Bojan in Romana. Ker Romana tokrat ni mogla plezati, sem Bojana vzel za svojega soplezalca. Ravno prav, ker sem bil sicer brez le-tega.

Simona in Ana se v steno odpravita že ob petih zjutraj(da ne bo gužbe), midva z Bojanom pa okoli osmih. Parkirava na tretjem parkirnem mestu. Mislim, da je bilo parkiranih kakih 5 avtomobilov.

Ana in Simona sta se zapodili v Simonino željo: M.Bram,

kjer je Simoni uspelo splezati kamin “na ven”:)

Ker Bram ni bil dovolj, pa sta šli še v Karamaro.

Med tem časom, ko sta se Simona in Ana pojali po omenjenih smereh, pa sva midva z Bojanom plezala moj letošnji projekt: Nostalgijo. Izredno lepa smer s konstantnim plezanje, če izvzamemo prve dva cuga in zadnjega. Tudi opremljena je bila dovolj in nikjer me ni bilo strah, kar je fajn v hribih:) Je pa bil drugi 6b prevelik zalogaj zame, tako da potrebno še enkrat v smer, ko bom bolje pripravljen. Je pa zanimivo dejstvo, da ko sva prišla pod steno, bi lahko šla takoj plezat Mosoraško, saj je bila pred nama samo 1 naveza(ob 8 zutraj!).

Bojan v detajlu smeri.

Vrh!

Po sestopu pa ležati na plažo in zvečer peči palačinke:)

Naslednji dan sva se z Bojanom vrgla v Watersong(6a), medtem ko sta Simona in Ana poizkusili svojo srečo v Nostalgiji. Rezultat enak kot pri nama, eni uspelo, drugi bo drugič.

V Starem gradu pa prav čudno vzdušje. V Vesni ni bilo ENEGA šotora. Nismo mogli verjeti, da je bilo še 3 dni nazaj vse nabito polno in si komaj dobil prostor za šotor, danes pa so bili vsi kampi popolnoma prazni. No, pa vsaj pri Dinkotu ni bilo gužbe, to je bilo pa tudi nekaj:)

Za nedeljo smo tudi imeli bajne plane, kako bomo šli navsezgodaj zjutraj že plezati, a smo se zjutraj enoglasno premislili, da se nam ne da in da rajši na poti nazaj zavijemo še na Plitvička jezera. Pot do njih pa vodi skozi take rovte, da bog pomagaj. Sploh vračali smo se kar nekje, po nekih vaseh, kjer so imele fasado glih 1% hiš v naseljih, prav tako pa so bile vse hiše še precej obdelane od vojne.

No, Plitvička jezera so bila pa res lepa, čeprav smo si ogledali smo spodnji del okoli velikih slapov in kakih 5 jezer. So pa jezera zelo turistična in če se tja odpraviš z namenom slikanja in uživanja v miru, sredina dneva ni ravno najboljša izbira.

Pot nazaj pa se je vlekla kot jara kača! Ovink za ovinkom, ozka cesta, zaradi katere smo morali voziti extra počasi,… Ampak nam je bilo dosti vseeno, za nami je bil čudovit teden in še malo plezanja!

Matej

---