hribi, smučanje, plezanje,…

Medtem, ko je vremenska napoved večino ljudi odvrnila od obiska Francije, smo mi preizkusili srečo in se odpravili v Provansalsko plezališče Chateauvert.

Bil je četrtek zvečer, ko smo se Ana, Tine, Simona in Matej odpravili iz rodne Slovenije proti Franciji. Ana in Kovi sta celo noč pridno vrtela volan, medtem ko sva midva s Simono bila v globokem spancu in nas tako v jutranjih urah pripeljala v idilično Provansalsko mesto Correns. Ker nam ni uspelo locirati kempa, smo se zapeljali v “center” vasi, kjer nam je bil v pomoč načrt vasi v majhnem turističnem centru.

Kemp najdemo na začetku vasi. Precej preprost, z grmovjem ločene parcele, Kidzbil WCji, 1 je bil celo običajen, topla voda pod tuši, ilovnata tla(dobro vedeti, če je napovedan dež, da nimaš poplave v šotoru:)). Hitro iz avta zvlačimo kramo, postavimo naš gipsy kamp in zavremo kofe. Bili smo ga potrebni.

Po končanem zajtrku pa hitro napakiramo robo in se odpravimo proti plezališču. Plezališče Chateauvert se nahaja v istoimenski dolini/soteski. Ob cesti se nahajajo parkirišča, od koder nas 2-3 minute hoje pripelje pod stene. Pravi frikovski dostop:) Že iz ceste se vidi, da bo plezarija odlična. Malo so nas skrbele rahlo previsne skale, a ko smo prišli bližje, smo spoznali, da smo v nebesih: PREVISNE PLATE S ŠALCAMI. Kaj bi človek lahko več zahteval? Za prvi dan smo si izbrali sektor Eole, ki je ponujal tudi nekaj lažjih smeri, da smo lahko preverili realnost ocen.

Za začetek smo se ogreli in pošlatali skalo v peticah,

a smo težavnosti kmalu dvignili nad 6a. Smo pa bili hitro pogumni in ocenili ocene za rahlo SOFT, čeprov je Kovi že v naslednji smeri bentiv nad nenormalno težko oceno.

Anin art photo:

Po zadnji splezani smeri pa nas je popoldanska vročina prisilila, da smo si privoščili oddih v bližnjem potoku. Medtem, ko so ostali samo namakali noge, sem se jaz odločil, da je zadnji čas za odprtje letošnje plavalne sezone.

Po končanem plezanju smo se želeli odžejati, a je bila vaška oštarija na žalost še zaprta. No, smo se pa sprehodili do turistične pisarne in se pofočkali za kamp. Cena za 4 osebe, dva šotora in avto je prišla 6,5€/osebo/dan. Đabe:)

Glede na to, da je bila gostilna v vasi zaprta, smo si morali privoščiti pivo v kampu. No, je bil pa to odličen moment za otvoritev večernih iger, med katere sta spadali Človek ne jezi se in Jungle speed, s tem da smo imeli dva tabora: Simona in Kovi sta ves čas navijala za Človeka, medtem ko sva z Ano bila bolj nagnjena proti Jungle Speedu.

Na vsako potovanje se vedno s seboj vzame enega Čeha. Tokrat je titula pripadla meni:

Naslednji dan se prebudimo v oblačno jutri. Fino, ne bo preveč vroče. Za jutranje pretegovanje mišic se odpravimo v vas po kruh. V lični mali pekarni delata dve starejši, vedno nasmejani gospe. No, meni se je zdelo, da so bili kar vsi v tisti vasi nasmejani in dobre volje. “Katr baget silvuple!”

V plezališču pa sparina, ne glede na to, da je bilo nebo nad nami prekrito z oblaki. Tokratni dan smo začeli v sektorju Lycopodium-Bagaredes,

a smo se po uvodnih smereh hitro prestavili v težji in bolj previsen sektor Nuage, kjer smo se lotili, vsaj zame, malo bolj resnih projektov.

Poleg plezanja v Nouage, pa smo nekaj smeri splezali tudi v sektorju Serpelin. Moram reči, da sta se nam zdela omenjena sektorja še najboljša. Pa ne da bi bili ostali slabi, daleč od tega, le tukaj smo imeli najboljšo ponudbo smeri. Ravno prave ocene, šalce, 30+m dolžine, pa povsod je šutal:) Spotoma je nastal še krajši fotoshooting.

Ana:

Skala nad eno izmed smeri:

Maneken Tine:

Za ovinkom pa se je skrival THE sektor, kjer pa so bile ocene za nas zaenkrat še prehude. Ampak smeri pa zgledajo noro dobre!

Za razliko od prejšnjega dne, se nam tokrat posreči ideja s pivom pod vaško lipo. Končna cena na računu ni bila preveč posrečena:)

Ponoči nas preseneti huda nevihta s še hujšim nalivom. Zjutraj s Simono najdeva Ano in Kovija v avtu. Pogled v njun šotor razjasni zadevo:)

Po celem kampu razvlečemo stvari, ki jih sušimo na jutranjem soncu in smo na splošno k eni cigani:)

360 stopinski pogled:

Ko ura odbije deset, imamo sušenja dovolj in odločimo se, da se odpeljemo do plezališče preveriti, če je skala suha in če je možno plezati. Na naše presenečenje je skala popolnoma suha in nikjer ni videti nobene sledi o dežju, ki je padal še nekaj ur nazaj. Za začetek se zataknemo v sektorju Golor Fou in Indiana Jones. Lepe smeri v malo bolj platastih smereh, za razliko od prejšnjih dni.

Za konec se odločimo skočiti nazaj v sektor Serpelin, kjer sta imela Ana in Kovi ugledan še en 6c. Midva s Simono sva se zadovoljila s 6b-jem z bolderaškim vstopom.

V kampu se še pred večerjo lotimo strechinga,

nato pa nas Navigator(pivo z 8,X% alkohola, ki sva ga s Kovijam oba veselo kupila in malo manj veselo spila) odnavigira v čudne smeri. Iznajdemo novo igro, kjer je na žalost vedno nanesto tako, da sta se zadnja dva morala pomeriti v polaganju rok. Na žalost sta obe punci naleteli na Kovija:) Je bilo pa smeha tolko, da smo verjetno zbudili ves kamp.

Za naslednji dan so napovedovali dež in slabo vreme, kar se je tudi uresniči. Zaradi tega smo deževen dan izkoristili za premik proti Marseillu, a o tem več v naslenji objavi.

Matej

---