hribi, smučanje, plezanje,…

Po dveh mesecih plezanja grap in slapov je bil zopet čas, da malo skočim na smučke in naredim kakšen zavoj po spomladanskem gnivcu. Pa sva jo z Anjo mahnila kar proti Mrežcam.

Sicer sem imel ta vikend planirano “ničdelje”, pa mi je bilo po preležani soboti vsega dovolj in sem Anji zvečer sporočil, da se pridružim njej in Katji pri španciru v hribe. Katja je zjutraj odpovedala, tako da sva na koncu ostala samo jaz in Anja. Pa sva jo skupaj odbrundala proti Pokljuki. Pot do spomenika je lepo prevozna z zimsko opremo, le sem in tja malo poškrta po podvozju.

Na parkirišču nataknem smučke in odpraviva se proti koči na Lipancah. Snega je po poti še nekaj in se da od koče tudi prismučati vse do avtomobila, čeprav je potrebno enkrat ali dvakrat sneti smuči. Smuka po gozdu pa žal odpade zaradi pomanjkanja snega. Sva pa imela zjutraj do koče ves čas trdo ledeno podlago.

Malo pred kočo, ko sva izstopila iz gozda, naju je končno obsijalo tudi sonce. Mmmmm kako je prijalo.

Od koče pa kar naravnost naprej proti Mrežcam. “Špure” so čudovito narejene in naprej proti Mrežcam kar letiš. Sem in tja je mimo naju priletel kak sunek vetra in nama malo znižal spomladansko temperaturo, sicer pa je bil občutek prav pomladanski.

Proti vrhu se je sončnim žarkom udal tudi sneg in je bila podlaga malo bolj podobna spomladanskemu gnivcu. Med hojo pa so nama begali pogledi od Viševnika pa vse do Triglava in Rjavine. Med tem sva pozabila na hojo in en, dva, tri sva bila na vrhu, na kar naju je opomnil tudi hladen severni veter.

Na vrhu na hitro slečem kože iz smučk, naredim nekaj slik okolice, potem pa se spustiva nekaj metrov nižje v zavetrje.

Tam se nastaviva sončnim žarkom in malo poklepetava, potem pa si zapnem pancarje in jo vriskajoče ucvrem po bregu navzdol. Pred kočo počakam Anjo, potem pa se skupaj odpraviva naprej proti avtomobilu, saj od koče naprej tako ali tako ni bilo pričakovati kakšne lepe smuke.

Matej

---