hribi, smučanje, plezanje,…

Letošnjo zimo smo trpeli za kroničnim pomanjkanjem snega in posledično opravili malo turnih smukov. A en izredno lep se je zgodil v petek, ko smo se vriskajoče spustili iz Rodice.

Zjutraj na Bledu z Maretom počakava Mirota in jo z njegovo makino pičimo proti Rodici. Mirotova spretna vožnja nas pripelje zelo visoko, saj smo avto parkirali samo nekaj zavojev od parkirišča. Okoli pasu si oprtamo nahrbtnik in pot pod noge… Sneg je lepo zbit in hoja ne predstavlja večje težave, niti višje pod planino, kjer se samo sem in tja občasno udre. Ko dosežemo planino, nas pozdravi sonce in hitro se znebimo odvečnih oblačil.

Kljub precej topli zimi in majhni količini padlega snega sem presenečen nad količino le-tega na planini in višje v gorah. Očitno nas čaka kar nekaj lepih zavojev. Nadaljevali smo po planini in potem skozi “ozebnik” na naslednjo planoto.

Iz severa se začnejo vleči meglice, ki zakrijejo in malo omilijo moč spomladanskega sonca, tako da je bila temperatura ravno pravšnja za delat. Ne vem, ali je bila kriva temperatura ali pa samo dejstvo, da sem po dolgem času zopet na smučah, a v breg sem rinil kot trmast bik. Nobeno vdiranje snega me ni motilo, ledene plošče niso delale problemov, zadihan nisem bil, meča niso pekla,… Je kr šlo:) Miro in Mare pa sta ostajala zadaj…

Kot bi mignil smo bili v “kotanji” pod vrhom Rodice. V daljavi se nam je nasmihal današnji vrh in odlične razmere za smučanje. Komaj sem čakal vrh in spust, ki je sledil. A do tja je bilo še kar nekaj hoje, ki je bila za naju z Mirotom veliko lažja kot za Mareta. Revežu se je ugrezalo do kolen.

Ravno, ko smo prispeli na vrh, pa je ogromen oblak zakril sonce, a kdor ustraja, dočaka, in tako smo tudi mi dočakali tople spomladanske žarke. Moram priznati, fajn se je bilo martinčkat, a kaj ko mi je v želodcu krulilo, pa še nekdo(verjetno jaz) je malo pred tem omenil hrano in pico. Vsi pa vemo, kako je z menoj… Na dve uri lahko jem, na tri pa moram, in od zadnjega obroka so minile že 3 ure…

Pa smo šli… Najprej sledi spust po vrhji flanki. Sneg trd in predelan, le na vrhu malenkost ojužen, ravno prav za uživaško vriskanje.

Po spustu smo se povzpeli na vrh nasproti Rodice. Mislim da se imenuje Lepa Suha. Ogledali smo si teren, kjer bomo smučali in se nato en za drugim spustili po strmi flanki z odličnimi pogoji za smuko. Ko smo prismučali do področja, kjer se začnejo borovci, pa je kvaliteta podlage močno padla, saj smo naleteli na del z nepredelanim južnim snegom globine tudi do 1 metra. Med vijuganjem sta Miro in Mare sprožila tudi 2 plazova, jaz pa sem izbral drugo pot, a na žalost ravno tako nisem imel veliko od smučanja.

Na planini odpnem pancarje, da bi si malo odpočil noge, ki so me zaradi mokrega snega in nenehnega naprezanja mišič ornk bolele, a sem s tem naredil več škode kot koristi, saj sem si med spustom nategnil mišico. Ko se je noga ohladila, je bila hoja skoraj nemogoča. Za premik naslednjih 50m sem potreboval 10 minut. Ker sem vedel, da tako ne bo šlo do dna, sem na noge nataknil smuče in se drsajoče spustil proti avtu in malo za Mirotom prispel do avta. Problem z mišico je doma rešila solna kopel:)

Kot sta rekla Miro in Mare: “Važno da nas ni prepihalu!”:)

Še Mirotov pogled na smučanje iz Rodice.

Matej

---