hribi, smučanje, plezanje,…

Že v sredo sva bila z Lukom zmenjena, da se v petek spravimo nekam plezati. Pa je, po objavi na Frikotu, zopet vabila Begunščica. Želeli smo si v Zeleniško grapo.

Zjutraj se zberemo na izvozu Kranj Zahod in se skupaj odpravimo na Ljubelj, kot že nekaj dni prej. Na srečo tokrat pot hitreje mine in hitro smo pred kočo, od tam naprej pa po, s snegom slabo pokritem, melišču pod smer. Sprva se je še dalo hoditi brez derez, a smo kmalu na noge nataknili dereze, saj je bil sneg tanek in trd, tako da je obstajala možnost zdrsa daleč v dolino.

Nekaj minut kasneje smo bili pod vstopom v smer. Ja ni videti veliko snega! Pa se vseeno odločimo, da poizkusimo.

Meni se je že prvi cug zdel težak, saj sta bila v njem dva suha skoka, dokončno pa se mi je zataknilo v drugem. Skok je bil popolnoma suh, sneg na skali pa le napihan. Skala tu okoli je ena najslabših, kar sem jih videl, saj jo lahko lomiš kar z roko. Piko na I mi je dodalo še pomanjkanje trdega snega in ledu. Sicer sem cepin uspel zatakniti za nekaj dobrih robov, a kaj ko so skale zgledale le primrznjene skupaj in je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo katera popustila… Zame je bilo pretežko in sva se z Matejem odločila, da bova obrnila. Počakava še Luka in Janeza.

Kmalu prileti še Janez, ki tudi poizkusi skalo, a kmalu pride do istega zaključka. Suho, krhka skala, ki jo skupaj drži le led in mraz. Naslednji skok zgleda še slabše. Preveč za nas, gremo dol.

Ker smo si vseeno želeli stati na vrhu, smo se odločili, da se vseeno odpravimo na vrh. Tokrat smo poizkusili po Centralni grapi, ki pa je dobro zalita vse do vrha.

Na vrhu pa ravno dobim klic, da moram v službo, tako da na hitro spijemo čaj, se ozremo okoli, naredimo skupinsko sliko in letimo v dolino.

Lep izlet na lep dan. Grapa pa bo počakala do boljših razmer. Bi pa grapo verjetno brez problema podelal kakšna bolj izkušena naveza, a za naše znanje in izkušnje so bile razmere preslabe.

Matej

---