hribi, smučanje, plezanje,…

Pa je prišel čas, ko sva z Maretom zbrala dovolj poguma in se odpravila v najih prvi mix. Čeprav so bili skoki kratki, pa niso bili zato nič manj strašni.

Izlet se je začel, kot ponavadi, ob sedmih zjutraj, ko je Mare pobral mene in Luka v Šenčurju. Od tam na Ljubelj in naprej do Šentanskega plazu, kjer se je od naju odcepil Luka, ki se je zapodil v Lenuhovo. Midva sva nadaljevala do Zgornjega plazu, se malo pred kočo ustavila in nase navlekla opremo. Centralna, Y in Sestopna grapa so bile vse polne GRSjevcev, saj so imeli ta dan seminarje. No, če kje ostaneva, sva si rekla, imava vsaj pomoč blizu.

Po plazu je šlo hitro, saj je bil sneg trd in spihan. Zabava se je začela tisti moment, ko sva začela s prečenjem proti Zeleniški grapi. Tokrat sva bila zmenjena, da jaz nosim vrv in večino opreme, Mare pa je zadolžen za gaženje, kar pa sem kasneje ugotovil, da ne pomaga veliko, saj sem z vso opremo in svojimi kilami konkretno težji od njega in se mi ravno tako vdira:) Ko sva bila enkrat pod vstopom v grapo, sva hitro pozabila na “dolg in naporen” dostop.

Iz nahrbtnika privlečeva še drugi cepin in si malo ogledava grapo. “Ja čej tole prvi skok, pol mava kr fajn razmere, k je lepo zalit!” se je slišalo iz Maretovih ust, ko sva prispela do vstopnega žleba. Na žalost/veselje to ni bil prvi skalni skok, je bilo pa fino ogrevanje.

Ko je bil žleb preplezan, je sledil pogled navzdol, kjer sva predvsem videla meglo in potem vzpon po trdem snegu do prvega skoka.

Sprva se odločava, ali bi se sploh navezala, a potem premaga ideja o navezi¹, potem pa sledi še izbira linije. Mare se javi, da bo šel prvi in se loti kar direktno po skali. Malo pihanja, previdno postavljena konica dereze in že je čez. Pod drugim skokom najde klin, naredi štant, potem pa se do njega odpravim še jaz. Jaz se povzpnem po snežno/ledno/skalni liniji malo bolj desno.

Pa smo pri drugem skoku, kjer grem prvi jaz. Prav tako kot Mare moram nekajkrat previdno stopiti z derezami, v kakšno luknjo zatakniti cepin, potem pa že dosežem trdi sneg in led na vrhu skoka. Čudovito!

Malo višje naredim štant in pri zabijanju klina podrem pol stene. Ni ravno kompaktna skala tukaj pod Begunjščico:) Ko Mare pripleza do mene, sledi kratek pogovor o temu, kateri skok se nama je zdel težji. Maretu drugi, meni pa prvi, ampak po Maretovi liniji. Podrem in pospravim štant, medtem ko Mare naredi nekaj slik.

Sledi še vzpon do vrha po, večinoma, trdem snegu. Se mi pa dodobra pozna pomanjkanje kondicije in sem do vrha že ornk zdelan.

Sestopit sva imela plan po široki grapi desno od Zeleniške, a je bilo prečenje grebena zaradi pomanjkanja snega preveč nevarno, zato sva se raje odločila za sestop po Škratovi smeri. Previdno in varno sva stopala korak za korakom po pršičasti grapi. Malo pred koncem sva morala narediti še kratek abzajl in bila sva na dnu. Med sestopom naju je v objektiv ujel tudi Luka, ki naju je že čakal pri koči.

Pri koči smo se ponovno združili, spili pivo in se pogovorili o dogodivščini. Nama z Maretom je vzpon uspel, Luku pa tudi, čeprav ni osvojil vrha zaradi megle, je pa priplezal do začetka grebena.

Zadovoljni smo se odpravili v dolino in proti domu, saj smo, namesto ležanja v postelji, naredili nekaj za dušo in telo:)

---