hribi, smučanje, plezanje,…

Včerajšnja Mirotova objava iz Mojstrovke naju je z Maretom prepričala, da izkoristiva lepo napoved in tudi midva skočiva preverit razmere.

Zjutraj gre vse narobe. Prespim alarm, ne najdem švic majce, v avtu zlomim ročko za prižig luči, kako, mi še vedno ni jasno… Stvari skoraj nebi mogle iti bolj narobe. Mare me pobere in letiva dalje, a se v Lescah spomnim, da sem pozabil še palice. Na srečo me Miro opomni,  da si jih lahko izposodim v Kr. Gori v SKI servisu. Do Vršiča je cesta splužena in Jagoda brez problema pripelje do vrha.

Na vrhu pa polno parkirišče. Ja, sama ne bova! Očitno Mirotov blog le ni sam sebi namen:) Hitro na nahrbtnike naveževa smuče/bord in se odpraviva proti Mojstrovki, ki je že lepo obsijana s soncem.

Pot je že dobro uhojena  tako da jo kar s polno hitrostjo mahnemo po “štengah”. Se pa hitro poznajo moje kile in vsaka stopnica ne drži moje teže, tako da se včasih pogreznem malo globje… Namesto levo po plazu in proti sedlu, mi letimo desno proti grapam, saj želiva z Maretom preveriti razmere v Pripravniški.

Gaz se kmalu usmeri levo proti sedlu in nato nazaj desno proti grapam. Na žalost jaz zavijem v narobno sled, po kateri je nekdo sestopal. Matr so bili dolgi koraki! Je pa pot hitro minila, saj smo ves čas kramljali z naključnimi mimoidočimi. Ja, ni se nama mudilo, zato sva šla bolj “na easy”. Pa še jaz se moram ustavljati in vedno neki slikat:)

Ena naveza je ravno vstopila v grapo, midva pa se pod njo ustaviva in natakneva dereze ter iz nahrbtnika potegneva cepine. Pot pod noge! Med potjo srečamo še Janeza in kolega, s katerimi smo se srečali prejšnji teden v Tamarju. Na hitro eno rečemo, potem pa jo mahnemo vsak po svoje. Eni gor, drugi dol.

Na vrhu grape pa kratka pavza, cedevita, Mare pa v roke vzame fotkič: “Dj sm, da boš še ti na kšni sliki!”

Razmere tudi na vrhu zgledajo odlične. Po grebenu je sicer spihano in trdo, ampak flanka pa zgleda ravno prav mehka za vriskajoče vijuganje. Komaj čakam, da se primajem do vrha. Pa tudi razgled iz grebena je prav hipnotičen.

Je pa nekaj res, poti do vrha kar ni bilo konec. Kot da bi nekdo sproti “polagal” hrib. Prideš na pukl in se za njim nariše drugi, tretji, četrti,… No, pa smo vseeno zmogli do vrha, kjer se odpre lep razgled tudi proti Kr. Gori, Mangartu, Poncam, ki sva jih z Lukam opazovala že včeraj, pa tudi Škrlatica in Prisank zgledata prav mogočna v svoji beli preobleki.

Pogled iz vrha proti Veliki Mojstrovki je bil fenomenalen:

Tabor sva si uredila malo pod vrhom, kjer sva se hotela skriti pred vetrom, a ni pomagalo, saj je pihal južni veter. Hitro spijeva vsak svoj čaj in jo mahneva proti dolini. Že takoj po prvih zavojih sem vedel, da bo danes smučarija vrhunska. Ravno prav trd sneg, o kloži ne morem govoriti, bolj o zrnatem pršiču in občasno rahlo južnem snegu.

Če se meni nebi mudilo domov, bi verjetno še enkrat navezala smuči na nahrbtnik in ponovila vajo, čeprav se pot tako vleče. Prečka do sedla je sicer malo smotana, ampak dokaj dobro pokrita s snegom. Iz prečke se da lepo zapeljati v koloar, plaz pa je poln snega. Nekajkrat sem na spustu zadel tudi kak kamen, tako da smuka za tiste, ki jih je škoda smuč, morda še ni.

NORO in pika.

Matej

---