hribi, smučanje, plezanje,…

Meter suhega pršiča, nebo brez oblačka, deviška pobočja Slatnika = recept za uživancijo.

ALADIN na ARSOtovi strani je obljubljal jasno vreme vse tja do 13:00, tako da odločitev, kaj početi v nedeljo, ni bila težka. Že nekaj časa sem imel v mislih Soriško Planino in Lajneža, vendar mi je megla vsakič pokvarila plan. Tokrat pa se nam je ponudilo okno priložnosti in smo jo zagrabili. Karavano smo tokrat sestavljali Remic, Miro, Jaka, Špela in moja malenkost.

Ko smo na Sorco pridrveli okoli pol devetih, smo bili eni redkih. Pred nami je bila samo ena skupina, ki se je nahajala malo pod Lajnežom in so nam potegnili špuro, saj na Sorci še ni bilo čisto nič urejeno.

Ob robu smučišča do vrha krožničkov, potem pa, za razliko od ponavadi¹, desno direktno na Lajneža. Še dobro, saj je na vrhu pihal močan veter in bi bila hoja po grebenu mučna.

Na vrhu Remic poskrbi za zabavo množice s svojim padcem². Malo pod vrhom poiščemo malo zavetrja, kjer se pripravimo za spust, potem pa vriskajoče odsmučamo po debelem pršiču s Slatnika in potem še po gozdu nazaj do smučišča.

Razmere so bile tako dobre, da ni šlo samo enkrat. Ponovno nataknemo kože in se še enkrat povzpnemo na Slatnik. Tokrat se s Slatnika spustimo na desno sedlo proti trdnjavi in se dvignemo na nasprotni hrib³. Med vzponom nas veter “peska” z drobnim ledenim snegom, a mi se ne damo:)

Na vrhu izberemo linijo in spustimo. Prečimo še talni plaz, kjer se vidi vse do tal. Količino snega ocenimo na dober meter. Hitro prečimo plaz in nadaljujemo uživaško smučanje po prvovrstnem pršiču. Kot sem že predhodno omenil, je tokrat za animacijo skrbel Remic:)

Na smučišču se dobimo še z Jakom in Špelo, ki sta šla drugo turo, namesto na Slatnik, na Lajneža. Skupaj odsmučamo do konca in se z nasmejanimi obrazi odpeljemo domov.

Matej

---