hribi, smučanje, plezanje,…

Ker je bil zopet napovedan lep dan, sem se odločil, da se podam v hribe. Odločil sem se za Vrtačo, ki sva jo z Remicom poizkušala osvojiti že pozimi, a neuspešno. Tokrat sta mi družbo delala Kozjek in Miši.

Zjutraj v službi odložim očeta in skočim po Kozjeka, s katerim oddrviva proti Ljubelju. Bolj ko se bližava Ljubelju, bolj je nebo zabasano. Parkirava pod žičnico in se odločava, ali sploh iti na Vrtačo, ali jo rajši mahneva na Hajneževo sedlo, ki se je kopalo v soncu. Nič, greva na Vrtačo. Že kmalu po začetku hoje se nebo odpre in sonce obsveti okoliške gore, da se zableščijo v vsej svoji lepoti. Že vidim, da bo vreme podobno kot včeraj in hitro poslikam okolico, dokler je še kaj sonca. In res, še ne minuto zatem se nebo ponovno zapre. No ja, vsaj vroče ni bilo, kar pa ne pomeni, da nisva švicala¹. Prispemo do Koče pri Zelenici, kjer Miši dobi vodo, jaz pa se preoblečem iz bombažne majice v švic.

Odpravimo se naprej proti Vrtači. Povzpnemo se po poti, kjer je pozimi otroška vlečnica in na sredini hriba zavijemo desno v gozd. Vreme se je medtem že zjasnilo in tako se nama v daljavi prikaže tudi Vrtača. Med prečenjem pobočja Vrtače tako uživava v čudovitem razgledu na Ljubelj, Begunjščico, Srednji vrh in na koncu tudi Stol. Pot vodi nekaj časa po gozdu, sledi prečenje melišča, vijuganje med borovci in na koncu travnik. Po slabi uri hoje prispeva na greben, ki vodi proti vrhu. Odpre se tudi čudovit pogled na Avstrijsko stran, naša pa se zopet ogrne v oblake. Nič zato, pogled je še toliko lepši, ko izza oblakov gledajo samo konice vrhov.

Medtem, ko Miši pije vodo na grebenu, pa se Kozjek odpravi proti vrhu. Ko Miši konča, pospravim posodo in se tudi midva napotiva proti vrhu. Sam sem že dobro utrujen in hodim počasi, pri tem pa me Miši veš čas spodbuja in “vleče špuro” naprej. V nahrbtniku imam polno Frutabel, vendar si pravim: “Dj no, telih 100m boš še zdržu, navš zdej ruzaka dol dajal.” Kmalu v daljavi zagledam vrh in to mi vlije dodanih moči. Pospešim korak in že sem na vrhu.

Na vrhu sta bila že 2 gospoda, s katerima smo malo pokramljali. Razgled iz vrha je bil čudovit, nad nami jasno nebo, pod nami pa oblaki. V daljavi so iz oblakov kukali Julijci, ki so bili nenavadno čisti. Brez tistega modrega pridiha, ki ga ponavadi da vlaga. Kot da bi bilo ravno po dežju in bi bil zrak “spucan”.

Ko je ura odbila eno, sva pospravila in se odpravila v dolino. Ob treh sva namreč morala biti v Kranju. Med spustom sva opazila, da je Miši že dobro utrujena in je ves čas zaostajala za nama, midva pa sva jo vsake toliko časa počakala v senci in jo malo vzpodbudila z božanjem in vzpodbudnimi besedami:) Po dolgi in na koncu že rahlo dolgočasni hoji se le primajemo do koče. Žejen kot satan² si naročim pivo in koka kolo, Kozjek pa se odloči samo za pivo, češ da bo ok:) Miši se uleže pod mizo in zaspi. Ob dveh se odpraviva v dolino. Že takoj na vrhu Miši hodi počasi in težko, zato jo vzamem v naročje in jo nesem prvo polovico poti, ki je bolj strma. Zadnji del pa prehodi sama, čeprav zelo počasi.

Sedemo v avto in se odpravimo v Kranj. Miši zaspi v momentu in do Kranja ne trzne, midva s Kozjekom pa debatirava o vsem mogočem.

Pot in višinski graf:
Vrtača

Dolžina poti:	6.5 km
Dolžina vzpona:	5.6 km
Višina vzpona:	1241 m
Dolžina spusta:	0.5 km
Višina spusta:	82 m
Začetna višina:	1015.3 m
Končna višina:	2174 m
Minimalna višina:	1002 m
Maksimalna višina:	2174 m

Po dolgem času sem se odpravil v gore in opazil, da sem popolnoma brez kondicije in da bo potrebno počasi začeti trenirati, da bomo pripravljeni na zimo in turne smuke, katerih upam, da bo letos še več, kot lansko leto.

Matej

---