Alpinizem – Nad Šitom Glava – Madona (V, 300m)
Alpinizem 16 septembra, 2010
Lepa napoved naju je z Guličem prepričala, da sva se odločila in skočila na Vršič splezat še eno hribovsko, preden se preveč ohladi. Mislim, da sva bila malo prepozna/prezgodnja:)
Dogodek se je odvijal kakih 14 dni nazaj, malo po tistem, ko je po hribih padel prvi sneg. Zjutraj sva dokaj zgodaj prispela na Vršič, od kjer sva jo mahnila proti Vratcom.
Hitro najdeva vstop v smer in tudi predvideno smer plezanja. Opaziva, da naju čaka ena zelo dolga prečka… Do začetka prečke gre kot po maslu, le zebe ko satan. Ves čas sva si morala ogrevati prste na tak ali drugačen način. Na štantu sicer ni bilo problema, med plezanjem pa, saj je bila skala ledeno mrzla od snega.
Prečka je od daleč zgledala precej preprosta, ko pa je šel Gulič naprej, je bilo iz njegovih ust slišati vse drugo, samo krikov veselja ne:) Nekaj klinov je sicer zabitih, ampak za naju premalo, zato je Gulič sem ter tja kakšnega dodal. Skala v prečki res ni dobra. Na čase se zelo kruši, tako da je bila plezarija kar napeta. No, pa malo sva se bala previsa pred nama, ki je bil označen z VI(v vodničku), pa sva na koncu ugotovila, da je previs še najlažji del.
Po neštetih “Elvisih” sva bila končno nad previsom in v začetku lažje zajede. Od tukaj naprej sva, v primerjavi s prečko, kar letela. Tudi skala je bila veliko boljša.
Ko sva prispela na vrh, se je sonce že skrilo za Mojstrovko, tako da sonca ta dan nisva bila deležna… Pove pa tudi nekaj o tem, koliko časa sva plezala:) Na vrhu prav na hitro pospraviva opremo in jo čimprej ucvreva navzdol, saj je hladen severni veter zopet nohtal.
Med spustom pa sva lahko občudovala, z zahajajočim soncem, obsijan Prisank, Lepošpičje in Škrlatico.
In tako je Gulič splezal svojo prvo petko. Moram reči, da smer ni od muh. Tista prečka je kar naporna, predvsem psihično. Ko si enkrat čez prečko, pa samo še uživancija. Skala je do prečke dobra, v prečki rahlo krušljiva, potem pa zopet dobra. Nabita ni prav na gosto, tako da je dobro s seboj imeti nekaj klinov in kakšnega frenda. Štanti so, po večini, označeni s prusiki in zabitim klinom.
Skica v vodničku je malo slaba, je pa zato na plezanje.net na Francijeva izredno čudovita skica.
Matej
12 julija, 2011 at 07:31
[…] Prvi cug je začel Domen. Po preplezanih 10 metrih je porabil vse metulje, tako da je moral malo višje zabiti klin in se spustiti nazaj po nekaj metuljev, da je lahko postavil varovanje v mokro poč malo višje. Od tam naprej pa brez problema do štanta, ki se nahaja na razcepu(desno gre smer Madona). […]
15 aprila, 2012 at 13:58
Vesel sem ko vidim da so obiskane smeri ,v katerih smo uživali 20. let nazaj.Priznati moram ,da tisti detajl IV ni bil tako lahek v prvo ,ker nisem mogel zabiti klina.Se mi pa zdi smer Madona vrhni del ena najlepših v tem delu.
Škoda da ni več med nami ne Slavca s katerim sva opravila prvenstveni vspon Madone, kod tudi ne robija s katerim sem opravil 1. ponovitev.
6 maja, 2012 at 20:01
Lep pozdrav!
Verjamem, da je bila za tisti čas smer pravi izziv in da je bilo to nekaj čisto drugega, kot danes, ko imamo neprimerno boljšo opremo in nabito smer:) Vsa pohvala za preplezano smer. Zgornjega dela pa se na žalost ne spomnim, saj mi je bolj v glavi ostala sesuta prečka:)
lp,Matej