Sobotno plezanje me je ravno prav ogrelo, da sva se z Barbi v nedeljo morala še enkrat odpraviti v severno steno Nad Šitom glave. Tokrat v smer po zajedi, ki sta jo prejšnji dan plezala Nina in Primož.

Tokrat sva imela oba plezalke s seboj in ob 8 zjutraj sva bila že na vrhu Vršiča. Pri avtomobilu podaljšava nekaj kompletov, da bo manj trenja in jo brcneva, po isto poti kot včeraj, proti steni. Nina in Primož sta imela včeraj probleme z iskanjem vstopa, nama pa je pomagala fotografija iz plezanje.net.


Vstop je posran! Dobesedno. Poln ovčjih iztrebkov. Ogledam si skico, navežem se na vrv in zagrizem.


Štanta ne zadanem takoj. Po kratkem iskanju ga le najdem. Barbi nadaljuje naslednji cug do ogromne police, kjer naj bi bil, sodeč po skici, prvi štant, ampak po mojem mnenju ga s 60m vrvjo ne dosežeš.


Sledi 1 krajši cug do naslednje police, potem pa si Barbi zopet ogleda skico in se zapodi levo v plato(V+) in naprej navzgor po žlebu do štanta. Mene nato pričaka 60m kamina in en konec plate.



Barbi nato preostane zajeda, s katero opravi brez večjega problema. Zopet se iz Avstrijske strani sliši grom. Ravno, ko začnem plezati, se vlije dež. “FUCK!” Malo prestrašen splezam do Barbi.



“Kaj bova?!” jo prašam… Še preden uspe odgovoriti, že podam odgovor: “Greva dalje!” Poda mi komplete, frende in kline in že se zapodim desno v kratko prečko. Na drugi strani najdem štant1. Vpnem komplet in grem dalje proti vrhu. Plata, polica, previs. Po skalah okoli mene teče voda. Pred previsom zabijem klin. Privežem psiho in se poženem čez. S previsom opravim dokaj na hitro, ni težak, le v teh razmerah nisem bil čisto prepričan, da mi ne bo spodrsnilo. Sodeč po skici sem zadnje 3 cuge potegnil kar v enem kosu2. Naredim štant in Barbi sporočim, naj začne plezati. Skrivam se med dvema kamnoma, medtem ko okoli mene grmi. Jaz pa poln železja za pasom:)


Ko Barbi prispe do mene, se dež umiri. Nevihta je šla mimo. Kakih 5 minut za tem so suhe tudi skale okoli naju. Veva za drugič. Počakaj na štantu, sploh če je le-ta pod previsom:) Stopiva na vrh, kjer vso kovinsko opremo čim hitreje zloživa v nahrbtnik, pospraviva vrv in se odpraviva iz vrha hriba.




Zopet ena odlična smer v severni steni. Tokrat malo težja, a imaš zato na vrhu občutek, da si nekaj preplezal. V primerjavi s Kranjsko počjo je slabše opremljena, tako da sva nekajkrat posegla po frendih in jebicah. Štanti so po večini nabiti, le na enem sta poleg klina uporabila še frenda. Skala je, tako kot v Kranjski poči, odlična. Smer je lahko sledljiva, saj poteka po zajedi in kaminu. Paziti je potrebno le bolj proti vrhu, kjer imamo kar na nekaj mestih naloženo kamenje in ga hitro sprožimo. Nama je mimo glave ves čas žvižgalo, saj je naveza pred nama oziroma njuna vrv ves čas prožila kamenje.

Ko dva nekje sredi melišča, se ozrem nazaj proti vrhu. Nad njim je jasno nebo.

Pred avtom razdeliva opremo in se odpraviva nazaj v dolino, daj se iz Avstrije zopet približuje nova nevihta.

Matej


  1. veliko boljši od Barbiinega
  2. in tudi po drugi poti