hribi, smučanje, plezanje,…

Po mesecu in pol napornega dela na strehi je Domen predlagal, da se odpravimo na “dopust” na Pašman. Z Maretom sva bila takoj za, kmalu pa se nas je nabrala cela čreda in cestni vlak je krenil na pot.

Zdelo se mi je, da se do Pašmana vozimo celo večnost, a je pogled na uro pokazal, da je temu res tako. Ne vem kaj smo počeli, a poti kar ni in ni bilo konec. Pa se ob sedmih zvečer le primajamo do Biograda na Moru, kjer se vkrcamo na trajekt in zapeljemo na Pašman. Domen trajekt za malenkost zamudi, zato pride kakšne pol ure za nami.

Med čakanjem pa Kovi zakuri v kaminu, saj nam že vsem pošteno kruli v želodcu. Ker doma pozabimo kupiti meso, nas tokrat čaka vegetarijanska večerja. Mater, bolj kot sem jedel, bolj sem bil lačen:) Ampak se je pa Kovi potrudil in odlično spekel. Utrujeni od dela in poti nas je zvečer kaj hitro pobralo.

Medtem, ko smo nekateri zjutraj še pridno spali, pa so drugi že odtekli jutranji krog. Za večino je bil to prehud napor.

Večino dneva smo preživeli v izredno toplem morju. Nekako niti ni bilo potrebno iti iz vode, saj je bil morje tako topel, da si lahko kar cel dan sedel v njem. Tudi nam je ta tip počitka ustrezal, zato nas do popoldneva ni bilo iz vode. Po večernem tekmovanju v delanju vzgibov pa je kuhar Kovi zopet poskrbel za odlične jedi z žara. Tokrat je prevladovala domača kuhinja: ribe.

S polnimi trebuhi smo posegli po po-večernem aperitivu in se medtem do solz nasmejali dogodkom in besednim zvezam, ki so prihajale iz ust udeležencev.

Ko je ura odbila enajst, nas je obiskal sosed iz sosednjega apartmaja in nas prosil, če lahko počasi prekinemo z glasno glasbo. Ker smo uvidevni, smo le-to ugasnili in se odpravili proti gondoli. Ja, pravi Pohorski gondoli, ki stoji na plaži. Zdela se nam je idealna lokacija za nadaljevanje čege al šege al kako že rečejo na onem koncu. In glej ga hudiča, prav smo imeli:)

Jutro je bilo zanimivo. Poleg nekaj razbitih kozarcev(ki so se razbili po nesreči, lepo prosim), je imel Mare popolnoma modre noge. Prav tako nam je prejšnji dan zabičal, da ga moramo od takrat naprej klicati Marolt in tako je dobil nov vzdevek. No, pa tudi kdo drug je zvedel kaj novega:) Še vedno ne vemo, zakaj je Simona postala Suzy, a vseh stvari človek pač ne more vedeti.

Namesto da bi ležali z mačkom v postelji, smo se odpravili na plažo. A razmere so bile precej drugačne kot dan prej. Namesto bonace je pihala huda burja z 70km/h. Kljub temu smo bili pametni in iz avta potegnili srf. Pa ko bi bil vsaj primeren za razmere, a ima Domen samo 6.5 jadro. No, saj Domen je užival, vsaj po njegovem nasmehu sodeč, midva z Maretom pa sva se med učenjem vodnega štarta(oba sva bila bolj kot ne prvič na srfu) bolj izstreljevala na drugo stran jadra kot srfala:) Najino izstreljevanje je vzelo voljo tudi drugim, da bi poizkusili.

Ana, Kovi, Simona in Ida so se v nedeljo popoldan odpravili nazaj proti domu, mi pa nazaj proti hiški. Utrujene od vetra in vode nas je hitro počesalo v postelje.

Naslednji dan pa smo po jutranji kavi

na dan privlekli prenosnike in ostalo potrebno kramo za delo. Poleg kopanja in srfanja je bil namen počitnic tudi delo. Domen in Jure sta delala na projektu za službo, Mare je pisal diplomsko nalogo, jaz pa sem delal seminarsko. Če sem bil prvi dan še nekako zavzet, je bila motivacija naslednje dni zaradi bolj blagega vetra manjša:)

Popoldan sva se z Domnom odpravila še na zahodno stran otoka, kjer sva šla preverit delovanje solarnega napajanja v enega izmed robinzonskih apartmajev.

Ker smo že vsi čutili pomanjkanje gibanja, smo naslednje jutro izkoristili za tek. Po Pašmanskem grebenu vodi čudovita makadamska pot, ki ves čas ponuja panoramske razglede proti celini in proti Kornatom na drugi strani. Zjutraj pa so bile temperature ravno pravšnje za tek.

Tokrat smo se na kavo, namesto z avtom, zapeljali s čolničkom. Za naš cilj smo si izbrali kraj Pašman, ki se je nahajal ne-daleč od nas. Z Domnom pa sva skočila še v sosednji Biograd po bencin, da smo lahko naslednje dni vlekli srfe sem in tja.

Preostali dnevi so minevali precej podobno. Zjutraj smo se trudili delati, popoldan pa je vsak dan pihal maestral, tako da sva z Maretom večino časa preživela v vodi in na srfu. Na začetku več v vodi:)

V sredo nas je Domen odpeljal na manjšo domačo “kmetijo”, kjer nam je kuharica pripravila školjke in rižoto z hobotnicami, šefe pa je skrbel, da so bili kozarci ves čas polni. Ker meni morska hrana ne gre preveč, so zame izjemoma naredili meso, ki ni bilo nič manj okusno.

V četrtek in petek pa se je okrepil popoldanski veter in tako začel pihati z lepimi 30km/h. Zopet sva visela v vodi in se na vse pretege trudila spelati, medtem ko je Domen užival in dirkal sem ter tja mimo nas:)

Poizkusil je tudi Jure, a je precej hitro obupal. Pravi, da je to vse tko nestabilno in da se vse maje:)

Meni pa je šlo čedalje bolje. V četrtek na koncu dneva sem se trudil z trapezom, a mi ga nikakor ni uspelo zatakniti in ostati na srfu, a je bila zgodba v petek drugačna. Ne vem, od kje je prišel občutek za vse skupaj, ampak kar naenkrat sem speljal. Tudi trapez ni delal več problemov in sem lepo ves čas sedel v trapezu in tako končno sprostil roke. Edino prehod v zanke mi še delal malo problemov, a tudi tisto bomo osvojili. JE PA NOROOOOOOO! Na, pa sem z eno stvarjo več zasvojen. Pa še pol leta nazaj sem si govoril: “Matej, ne it srfat, k ti bo dobr in boš hotu to počet, pa že tko nimaš nč dnarja pa cajta:P” Pa sem ne da nič dopovedat:)

Ja fino je blo, samo kot vedno, prekratko. A Pašman je blizu in kmalu se vrnemo. Zdej pa pakirat za naslednji izlet.

Matej

---